Moram se umiriti. V stanju mirnosti mi je najbolje.
Moram se umiriti … Ne glede na čas, situacijo ali del dneva, vselej bi moral stremeti k mirnosti. Vselej.
Ne glede na to, s kakšnimi dnevnimi nalogami se ubadam. Ne glede na to, s kom se družim in kdaj. Ne glede na to, koliko otrok skače okrog mene. Ne glede na to, koliko se dere, trmari in “me izziva” naš Benjamin.
Zakaj ravno on? Ker ima dejansko on to “moč”, da me kadarkoli in najbolj z lahkoto meče iz “ravnovesja”!
To mu z lahkoto uspe, ko se vidiva prvič po celem dnevu, ko greva ven na sprehod ali se ven odpravljava, pri mizi, pri igri, ko se pripravljava k spanju, med spanjem in (prav možno, da takoj) ko se zbudi.
Vedno me lahko z lahkoto spravi iz tira. Vedno.
Koliko časa bom to še dopuščal? Kje je tu lekcija?
Če kaj, sem v zadnjem letu ali od prvega dela zapisa nagruntal, da je prav vse od mene odvisno in da se lekcija imenuje “KAKO V PRAKTIČNEM VSAKDANU in NAJTEŽJIH PRIMERIH OHRANJATI BREZMEJNI NOTRANJI MIR …”
Lekcija je pravzaprav v zaupanju, da je vse ravno tako, kot mora biti. Da nobena ihta, jeza ali bognedaj agresija ne bodo situacijo izboljšale. Ne to ne katerokoli drugo. Nobeno.
Lekcija je v tem, da samo z zaupanjem in z ljubeznijo do okolice, ki vključuje prav vse (tudi naše lastne misli!), lahko izboljšaš ta svet in dogajanje v njem.
Kot pravi Martin Kojc – samo zaupanje in ljubezen lahko premagata vsako sovraštvo, z njim pa vse slabo in ga naredita neškodljivega.
In nadaljuje, da je čustvo sovraštva do okolice PRESTOPEK zoper čiste duhovne zakone (dobro se z dobrim vrača …), prestopku pa vselej sledi T R P L J E N J E.
Naš Benjamin je prišel na svet, da mi to nazorno pokaže, da me to nauči in da poleg tega izpolni še svoje unikatno poslanstvo, kar pa bo zagotovo lažje naredil, če bo imel ob sebi ljubečega in pomirjenega očeta.