Rojen je na petek 13. V višino ne doseže niti enega metra, na vagi mu pokaže nekaj čez 10 kil, vse kar uspe izustiti pa je nekaj med baba, bubu in dada – kdo bi vedel! Če ga kaj (z)moti, se (za)dere ali (za)joka, sicer se na vso rit smeji… Z žlico jé, se igra, z njo paca po kuhinji, jo meče po tleh, se z njo čoha po laseh, si jo baše za pulover, v ušesa ali nos. Če ga gledaš, svoj viseč smrkelj nalašč poliže z jezikom ali si ga razpaca po obrazu. Lula in kaka, ko se mu zazdi.
Skratka, tip (zaenkrat) niti slučajno še ne kaže nikakršne akademske naravnanosti, učenjaške drže ali zgleda, po katerem bi se želel odrasel človek obračati in ravnati, pa vendar PRIZNAM, da me ta mali škrat uči največjih lekcij, kar jih življenje premore.
Uči me, kako sprejemati stvari, kakršne so. Pojasnjuje mi in kaže na to, koliko potlačene nervoze in omahljivosti se v meni nahaja ter – najpomembneje – mi predlaga, naj vendarle že spregledam, da življenje ni tako zelo resno, kot mi ga orisujejo moje misli.
Kako mu to uspe? To mu uspe s tem, da v vsakem momentu počne stvari, ki mu jih dirigira njegova domišljija, jaz pa bentim, ker ne moremo iti od doma načrtovani čas, ker se po oknih, omarah in drugod nabirajo mastni odtisi rok, ker mu zaradi njegove “dinamike obnašanja” le s težavo uspemo obrisati smrkav nos, mu zamenjati plenico in umiti čekane…
Ob vsem tem se (po navodilih “certificiranih” modrecev…) SKUŠAM postaviti v vlogo opazovalca, SKUŠAM “predihavati”, SKUŠAM najti pravi način/ton komunikacije ali pa preusmerjati otrokovo pozornost, ko bi naj za to bil pravi čas.
Poudarek je na SKUŠAM, saj mi (kljub vsem globokim prizadevanjem!) svojega nestrinjanja (berite: nakopičene jeze) v zvezi z nastalim direndajem vedno ne uspe v polnosti zajeziti in ga imeti pod kontrolo. Takrat povzdignem glas in zarjovem. V trenutku začutim, kako se atmosfera v prostoru spremeni, kako sproščene vibracije padejo na nivo nemira…
“Kaj sem s tem naredil?” se vprašam. Tamau me zaradi izpada garant ne bo bolj upošteval ali pa vsaj na ta pravi način ne; sam sebi in okolici sem zbil razpoloženje; izrazil sem vse to, kar strogo preziram in česar odrasel ter količkaj modromisleč človek ne počne.
“Bum.” Prav slišim, kako vnovič butnem ob steno tega spoznanja, nato pa skušam strasti pomiriti in, če bi se dalo, bi čas takoj prevrtel nazaj. Pa seveda ne gre, kar pomeni, da bom naslednjič moral biti bolj preudaren, bolj čuteč, bolj notranje miren in s tem na pravi način odločen ali pa samo kooperativen.
Ja, Benjamin je moj največji učitelj in hkrati ogledalo – je moje najbolj dragoceno “darilo”. Zato pa ga tako čvrsto držim v svojem objemu in to je razlog, da ga imam tako neizmerno rad.
. . .