Danes sem po treh tednih obul superge in šel laufat. Sanja se mi ne, kdaj sem nazadnje imel tako dolg “tekaški premor”.
Bolezen otrok in moja lastna so terjale svoj davek. Bil sem počasen in zadihan ter niti slučajno tekaško pripravljen kot na fotki zgoraj, ki je nastala na Hrastnik trailu konec septembra.
Opotekal sem se po stari cesti do Moravč in potem čez Hribce mimo Tuštanja ter Prikrnice nazaj domov.
Jaobože, sem kar malo pogrešal tisto ta’ pravo sapo izpred nekaj tednov, ampak kaj hočem – life is life … postreže z vsem možnim in pogosto tudi z “obdelavo naročila”, ki sploh ni naše. 🙂
No, mogoče pa se to samo zdi in prav vse, tudi neljubo, sokreiramo sami in predvsem iz enega samega razloga: da spregledamo vse, kar nam je ljubo.
Meni tek v naravi zagotovo je in sem danes nanj – kljub neobičajni zadihanosti – gledal še veliko bolj prijazno … 🙂
. . .
GREM DALJE … še z večjo zagnanostjo in predvsem na bolj hvaležen način. 😉
. . .
“Ceni to, kar imaš, kajti obstaja nekdo, ki si vsega tega samo želi …”
― Karon Waddell