“Kolk je še tega ku#čevega klanca?”
“Pojma nimam. Sem prvič klele.”
“Rujete pa na polno! Kater letnik ste?”
“58.”
“58?????? Vsaka vam čast!”
(Ja, vem, tekači se tikamo … ampak, kaj nej …)
Vse do cilja sem ga gledal v hrbet. Možakar je bil, vam povem, žilav kot Chuck Norris v svojih najboljših letih, spominjal me je pa na samega Emila Zatopka …
Šel je kot lokomotiva. Ni se ustavljal. Ne na gor … ne na dol. Noro!!!
Ja, tudi take mandl’ce srečaš na trail tekih. Ljudi z vseh vetrov, a z enim skupnim ciljem – še enkrat več premagati samega sebe in na ta način svojemu duhu svobodno razvezati krila.
. . .
Prijavljenih nas je bilo 157, na samem štartu zbranih nekoliko manj, a vseeno je to izjemna udeležba za prvo organizacijo Hrastnik traila (kliknite povezavo, res lepo urejena spletna stran!), ki je bil najprej predviden za maj in nato zaradi kolobocij okoli kovid ukrepov prestavljen na vikend, ki je za nami.
Vendar je vse za nekaj dobro in zdelo se mi je, da so organizatorji (mimogrede: hvala vam za krasen buff in pražno majico, pa seveda za medajlo! 😉 ) s pridom izkoristili dodaten čas za pripravo in razmislek o samem poteku traila, medtem ko se je glas o dogodku še nekoliko razširil, pa še vreme se je za to svečanost prav fajn urihtalo.
. . .
Zamujati se ne spodobi, zato sem iz Moravč in v gosto meglo odrinil oz. zarinil že ob 8h, ki pa se je v Kandršah že previdno začela izmikati soncu.
Ob 9h so me na obsijani planini Kal najprej prijazno sprejeli redarji v stilu “češ, pa si le prišel”, čeprav se seveda sploh nismo poznali, in kmalu zatem celotna zasedba v registracijskih blokih. Spiker na mikrofonu jih je vmes že fino pokal in nas spravljal v dodatno dobro voljo.
Sestanek za tekače pred štartom mi je zaradi večkratnega praznenja mehurja ušel, a mi je potem Marko Kavzar, “di kapo celotne scene”, osebno povedal, kaj sem zamudil in mi z razlago označb prihranil živčnost na progi, brez katerih bi še vedno vijugal kje tam po hrastniških koncih … (Super označeno, Marko, bravo!)
Po skupinskem ogrevanju smo se lagano sportski porazporedili pred štartno linijo in zakurblali so se motorji dronov, ki so začeli suvereno krožiti nad našimi tekaške avanture željnimi glavami …
Mah, kot v filmu! Prava bomba dobre stare tekaške energije!
Ena ura, ki sem si jo vzel za rezervo pred tekom, je minila v trenutku.
Štartali smo točno ob 10:00 in vse ostalo je zgodovina ter fin spomin …
. . .
“Kako na dobrih 12 kilometrov stlačiš vse elemente dobrega trail teka? Tekmo organiziraš v zasavskem hribovju! 800 višinskih metrov vzpona, razgibani ravninski deli, strmi vzponi in hitri spusti, na koncu pa slaba 2 kilometra vzpona – ravno prav strmega in dolgega, da ponoviš ves repertoar kletvic, ki ga poznaš. Organizacija odlična, trasa prečudovita, vreme kičasto. Lepo je bilo, še pridemo.“
(Denis Zadnek je izjavil tole, eden zvestih in zagrizenih (trail) tekačev ter soudeleženec minule tekaške prireditve. Opis mi je špica, sem desca kar nažical, da mi ga posodi za semle … 🙂 Hvala! )
. . .
Uro sem, cepec, pozabil doma, kar sem opazil tik preden smo ob 10:00 odrinili (v zame neznano… 🙂 ), a po mojem je bilo tako najbolje, saj bi se sicer glede na prikazane številke za brez veze nekam zaganjal in se na ta način iztrošil še prej, kot sem se tako ali tako že …
Ne morem pa mimo fair play-a sotekačev, s katerimi sem tekel v skupini, ko sem nabasal na neljub pripetljaj že kak kilometer po strelu pištole.
Brez pomisleka so zategnili ročno, se ustavili ter šli vsi v prežo za pomoč, ko mi je kar naenkrat zmanjkalo tal pod nogami in sem se zakotalil ob progi po strmem bregu.
Jajks!!!
Tisti moment sem zaklel pomislil: “A to je to? A za to sem prišel sem? Da se že v prvem kilometru sesujem in polomim?! Jeb…”
Pobral sem se, preskeniral okončine in hvaležen do neba pogruntal, da sem cel ter jo osvinjan po rokah in kolenih (skromen davek za tak padec!) podurhal naprej v družbi dobrih ljudi.
Jabadabadu!
No, malo od tu naprej sem v hrbet – prek hribov in dolin s prekrasnim razgledom – gledal “Chuck Norrisa” iz uvoda, se vmes seveda spraševal “kaj mi je tega treba”, kot to vedno v takih trenutkih počnem, in na koncu pri uri in četrt ter še nekaj zraven “dvotonskih nog” prečkal ciljno linijo – ampak, AAAAAMPAK: razvezane duše in preluftan, kot si človek lahko samo želi! 😀
. . .
“V gozd (se za)tečem, da preženem misli in s svojo dušo eno rečem …”
. . .
Ker sta me doma čakala dva mulčka, da ju še foter malo pomerka, uradne podelitve in rezultatov nisem čakal, čeprav me je zaradi krasnih organizatorjev prav mikalo, da bi to naredil. (Naslednje leto!)
Sem pa imel čast nekaj besed spregovoriti z zmagovalcem tekme – z domačinom Miranom Cvetom – ki je organizacijo prireditve pravtako zelo pohvalil, vmes pa mi prijazno objasnil, da se tekači tikamo … (Ja, kaj nej … )
Vprašajte kogarkoli in/ali pobrskajte za njim malo po spletu … Tip je raaaaaketa – iz drugega planeta. 🙂 Naj vas to, da sem jaz slikan z medaljo on pa brez, niti malo ne zavede! 😉
. . .
Če bo zdravje in vsaj malo kondicije, se naslednje leto ponovno vidimo!
Čestitke vsem … 👏🙌👍
GREMO! GASA! AJDE!!!
