“Čaki mal … Kaj pa če rečem Aljoši, da se javljam za skupno tekaško vandranje po Moravški planinski poti, o kateri sva se pred časom pogovarjala?”
To idejo sem skozi pozno poletje in zgodnjo jesen večkrat kobalil po svoji sanjaški glavi, medtem ko sem jo zadihan mahal po vzpetinah pred domačim pragom in ugotavljal nivo svoje tekaške pripravljenosti.
Pa sem se na koncu LE skorajžil in mu vse skupaj namignil. Tip pa namesto, da bi me (glede konkretnega tekaškega zalogaja!) prizemljil in mi tako dal še malo časa za priprave, se je na moje presenečenje (in naivno veselje hkrati) s predlogom takoj strinjal.
“Ja valda, ni problem. Ta vikend ne, naslednji se pa že lahko kaj zmeniva.”
“Oh, ne!” “F#k!” “Kaj pa zdej?!?!”
Tako nekako sem se s sabo “pogovoril” ob seznanitvi z njegovim odzivom, ampak tega mu seveda (kot nek odrasel dec …) nisem šel pravit, le milo sem ga prosil, naj na (zame) “povzpetniški lauferski misiji” ne vklaplja tekmovalnega tempa in naj me razume, če bom zaribal še pred finišem.
Čas pa beži in ap cap je napočil moment, ko sem iz grla mogel iztisniti tisti dolgo pajcajoč cmok treme.
Zametana z meglo sva včeraj izpred domačega dvorišča odrinila, ko se je ravno začelo daniti.
Tekla sva via Tuštanj proti Murovici ter se nato (preko moravških “vršacev”) v drncu usmerila proti Sv. Miklavžu. Mimo Ušt sva jo stisnila do Slivne in od tam prek Trate v smeri Vrha pri Mlinšah … do Limbarske gore, od koder sva se nato spustila domov v dolino.
Športno druženje po čudovitih moravških (premalo uhojenih) stezicah – prežet z dobro debato, energijo ter z nekaj sopihanja – je danes že pospravljen v predal z lepimi spomini ter nevsakdanjimi izkušnjami.
Aljoša, hvala za motivacijo, za vrhunsko družbo in seveda za usmerjanje, saj bi se sam izgubil že pred prvo “kontrolno točko” (spodaj na fotki). 😉
POZOR! Vse fotke so bile za namen te objave posnete še pred letošnjim letom in v časih, ko se ljudje drug drugemu še nismo izogibali, hodili dva metra vsaksebi ter (že zunaj!!!) na ulici izpod čela ocenjevali, kdo bi nas lahko “smrtonosno ogrožal”. 😉
Bravo, bravo, bravo! David, ti si en tak dober primer, kako ti po številnih neuspehih, zdaj ko si začel drugače razmišljati, rata vse, česar se lotiš in to še začiniš s humornim in motivacijskim zapisom…
Francka, hvala! 🙂 Energija podobna tvoji mi daje kriiiila 🙂 PS: Kako pa je s tekom na LG zdaj? Bo padel v vodo?
Vau, kul. To sem imel tud jaz v planu, pa bo za nekaj časa ta plan še vedno počakal. Odlična tura, zdaj tudi vem kolk km in višinskih m je to 🙂 manjka tudi kolk časa sta to tekla… haha, ne more človek iz svoje kože da to ne vpraša. Vendar v resnici sploh ni važno, važna je zabava na poti. Chapeu 🙂
Gorazd, ti pošljem celoten report na mms, pa presodi sam. 😀 Drži pa zagotovo, kar si napisal … važna je zabava na poti! 😀 Hvala ti in javi se še kaj! 😉 PS: Mogoče jo pa naslednjič skupaj odcepamo ;))