VČERAJ, MALO PO POLNOČI …

“Čisto možno je, da bo trajalo še kak dober teden, preden se bo mali odločil priti ven.”

Tako je bilo rečeno na petkovem pregledu v porodnišnici.

Isti dan – le kasneje zvečer …

“David, malo se bom ulegla. Zgleda, da je po natrpanem dnevu malo prišlo za mano … Ne počutim se najbolje. Ampak … Saj najbrž ni nič. Gremo spat …”

Prognoze pa niso bile najbolj natančne in dobro uro zatem je bil pred našim domačim pragom že parkiran rešilec.

“Gospod, ne smete iti z nami … Lasten prevoz potrebujete.”

V soju modrih luči, ki sem jim zadaj v avtu komaj sledil, smo nemudoma ODHRUMELI proti Ljubljani.

Ker za dirke po glavnem mestu psihično nisem bil najbolj pripravljen, me je na Zaloški cesti reševalni avto pustil za sabo in je bil ta že prazen, ko sem se tudi sam nekako le uspel zbasati v enega od parkirnih mest pred vhodom v porodnišnico …

V narobe oblečeni “spremljevalno-porodniški” halji in z masko čez ksiht vdrem v porodno sobo, ko zaslišim:

“Še en dober in korajžen potisk gospa, pa bo glava zunaj! Dajmo zdaj!!!”

In tako se je zgodilo … nekaj magičnega.

Zelo na hitro in nepričakovano, le nekaj minut po polnoči …

Odet v telešček slabih štirih kilogramov je na ta svet prihrumel naš Danijel, ki sedaj že pridno počiva v naročju pogumne mamice in vas vse lepo pozdravlja … 😉