Od (novopečenih) mamic in očijev sem velikokrat slišal, da ni besed, s katerimi bi lahko opisali občutke ob rojstvu otroka.
Vidim, da to drži, zato se z njihovim iskanjem ne bom trudil, poleg tega ta’ prav fotr (še posebej v začetku novega obiska) za to niti nima cajta! 🙂
. . .
Vam samo to, da se je čas ustavil, ko sva se deset dni nazaj (po zaslugi zelo borbene matere in porodniškega osebja) z Benjaminom prvič zazrla v oči, v en sam magičen trenutek pa se je zgrnil cel komplet najlepših občutkov, kar jih pozna ta svet.
Naj bo jok, naj bo stok, naj bo že desetič (v enem dnevu) posrana plenica, naj bo neprespana noč – ta magičnost ne popušča in močno verjamem, da nikoli ne bo.
Tu je kraj, kjer se čudež narave začne in konča.
Ter spet začne…