Življenje.
Ne glede na to, kako dolgo je, se 1 2 3 obrne.
Ko pogledaš stvari za nazaj – pa naj bo to razpon 5., 10., 20., 30. ali več let – se ti zdi, da je vse skupaj trajalo le bežen trenutek.
V tem bežnem trenutku je stisnjeno vse: vsa doživetja, spomini, emocije, vsi vtisi.
. . .
Pretekli vikend smo praznovali Benjaminov prvi rojstni dan.
Iz male in nebogljene “kepe” je v enem trenutku letu zrasel v pravega desca, ki se na “dojenček” ne odziva več – stroka pravi, da je on sedaj “malček”. 🙂
In ta malček bo kmalu otrok, nato najstnik pa… eh, sploh ne bom. Vemo, kako to gre…
V vsakem primeru: ta’ staradva mu bosta počasi v napoto, zatem mu bosta spet znosna in mogoče nekoč (ponovno) vzor.
Ne vem.
Vse je odprto. Težko je karkoli zares predvideti.
Vem le to, kako ga imam(o vsi) rad(i).
Verjamem, da je na koncu koncev le to pomembno – takrat, ko bom gledal stvari za nazaj, ko se bom spominjal, ko se bo vse zopet zlilo v en trenutek…
…v eno samo in zelo skoncentrirano točko (brez)čas(j)a.
. . .
Sine, še enkrat – vse najboljše!