Pakiranje pred izletom sem vedno skušal poenostaviti. V ruzak sem zabasal par gat, zobno ščetko in gasa. Ta moj ljubi koncept priprav na rajžo mi je uspeval do letos, ko se je vse skupaj obrnilo na glavo.
Medtem ko je naš mali avto že bil založen s prenosno posteljo, vozičkom in razno raznimi spalnimi podlagami se je grmadenje popotniške krame šele začelo.
Ne bi si mislil, da 9-kilski ljudje za tako kratek dopust rabijo toliko prtljage, za povrh pa ti nikoli točno ne povedo, kaj bodo med počitnikovanjem zares rabili in česa ne.
Po začetni nervozi in dilemi, ali smo sabo (z)vlekli vse potrebno, sem zakurblal mašino in z nekoliko spuščenim podvozjem smo jo podurhali proti obali.
In če je včasih med vožnjo šla debata o tem, kaj se bo na morju pilo počelo, se je tokrat vse vrtelo okrog tega, ali je 9-kilskemu človeku vroče, premrzlo, mu piha – kam in kje – ter kdaj bo lačen oz. žejen.
Soncu, dobri klimi, krasnim apartmajskim sosedom in malemu, da nas je med vožnjo počastil z vzornim vedenjem, smo bili hvaležni, da je takoj ob prihodu v obmorske kraje bilo v zraku že nekoliko več sproščenosti in pravega dopustniškega veselja.
Ta se je z neprekinjenimi sončnimi dnevi le še jačal, kar me je tudi spodbudilo k zapisu teh “istrskih vrstic” in še enkrat več spomnilo, da mi oddih ob morju – ne glede na to v kakšnem obdobju (pakiranja) se nahajam – življenje vedno poenostavi…
P.S. Slika ni simbolična. 🙂