EN MESEC

Novo prispeli gost tega sveta mora biti nahranjen. Veliko mu pomenita redna prebava in čista rit. Rabi počitek in hlepi po pravšnji meri toplega objema. Če naštetemu ni ugojeno, ton njegove govorice spremeni barvo in ojačajo se decibeli – drastično!

Kako to vem?

En mesec razpoznavnega žura s (tetra) plenicami, previjalnimi podlagami, krpicami za nego, negovalnimi kremami, otroškimi oblačili, igračkami, flaškami, podiranjem kupčka (riganjem!), splakovanjem dude, štorastim otroškim handlingom (tako se bojda temu v Sloveniji pravi, gre pa za pravilno dvigovanje in polaganje dojenčka….) in iskanjem skupnega jezika ‘v pogovorih’ z malim Benjaminom je pod streho. 

Kakšno potovanje! Naj me strela čez šimbas oplazi, če to ni bilo eno najbolj zanimivih in poučnih obdobij do sedaj. Magičnosti polnih seveda tudi, a ta se je v primeru neprespanih noči malenkost razblinila.

Se pa, kot vse kaže, svet dojenčkov in otrok v principu ne razlikuje od tega, v katerem prevladujemo starine.

Tudi mi smo neznosni (ali pa vsaj drugačni), če smo lačni, in umazani neradi tacamo naokrog. Manjka nam počitka, čeprav tega herojsko ne priznavamo, in želimo si toplino soljudi ter okolice. Resda ne cmeramo (toliko), a zato nergamo, zganjamo slabo voljo, se znašamo nad druge, iščemo izgovore.

Suma sumarum – tako kot otroci smo tudi mi polni sranja.  Edina razlika je le, da se pri malčkih ta zadrži v plenicah, nam starinam pa uhaja vsenaokrog, zato se ne sprašujmo več, zakaj odraščanje in odrasli svet (pogosto) tako smrdita…

. . .

Še bi lahko razpredal, vendar se nekdo oglaša…

Nove lekcije so na poti. 🙂