Pretekli teden sem precej zabušaval. Za kakšno konkretno delo (poleg službe) nisem imel nobene prave energije. Nisem se spravil k pisanju, bral sem zelo malo ali skoraj nič, meditiral sem le enkrat, svežih idej za nova početja ter izzive ni bilo od nikoder.
Od ponedeljka do petka sem šel v spremstvu istih ponavljajočih misli, med katerimi se ni našla nobena, ki bi me posebej navdušila.
Je#iga. Tako pride. Življenje ni ena sama velika mavrica in neskončno sonce. So pač obdobja, ko se počutimo kot olimpijski zmagovalci in so obdobja, ko se moramo zadovoljiti s tistim nehvaležnim četrtim mestom, s čakanjem na rezervni klopi ali z izpadom v kvalifikacijah.
Je#iga. Tako pride. VENDAR večinoma po naši lastni krivdi. Našega zadovoljstva in dobrega počutja nam nihče ne dolguje. Mi sami nase navlečemo krajša ali daljša obdobja sivine.
Naše razmišljanje in naša (ne)aktivnost sta glavni razlog, da smo občasno še sami sebi bedni. Kakšne hude filozofije tukaj ni in ker je temu tako, so rešitve enostavne ter učinkovite.
Ena (in zame no. 1) se skriva v zgornjem napisu.
Po novem jo imam ves čas pred nosom (na steni!), a sem jo kljub temu pretekli teden (očitno) spregledal. V naravo sem se zatekel le en dan, tako je duša večino časa bezljala po svoje in skoraj nisva spregovorila, monotone misli pa so v moji budni zavesti pridno kampirale ter žurale po svoje.
No, danes prehajamo v nov teden. Danes žuram jaz in otvoril sem ga z dolgim jutranjim tekom na friš luftu. Pazi to – takoj se mi je utrnila nova ideja! Kaj po 40 dneh brez alkohola? Mogoče 40 dni brez vsakršnega jamranja? To bi bil super post in velik izziv… (in verjetno tudi bo! 🙂 )
Je#eno dobro napisano.
Komentarji so onemogočeni.