“Šilce za živce.”
“Kozarček na dan prežene zdravnika stran.”
“Vino bogati kri.”
“Voda še za v čevelj ni dobra.”
“Dopust brez piva je kot dopust brez sonca.”
Ko človek to dan za dnem posluša, se na koncu res vpraša: “Ali si sploh upam brez?” Le kdo ne bi mirnih živcev, zdravja, bogate krvi, sončnega dopusta???
Pitje alkohola je (hočeš – nočeš) v naši kulturi globoko zacementirano. Večina ga pač rada cuka, saj se zdi, da določena mera oktanov v kozarcu resnično pomiri, prežene bolezen, obogati kri in pričara lepši dopust/bolj živahno druženje…
Če predpostavljamo, da vse to drži – kakšna potem je ta mera?
Ni absolutna in vsak si jo razlaga oz. bolje – jo zagovarja – po svoje. Samooklicanih pijancev je namreč malo, ni res?
Ena od prastarih modrosti pravi, da današnje pitje alkohola ne škoduje, če ta v zameno ne terja našega jutrišnjega zadovoljstva in energije (sreče, če želite). Tu pa so meje tanke, saj oktani v kozarcu zelo hitro upočasnijo regeneracijo našega telesa in odziv ‘stanovalcev v našem podstrešju‘ ter nam umikajo možnost, da življenje zaznavamo takšno, kot je.
Pivo, dva po tenisu ali daljšem teku (prvi za žejo, drugi za dušo) ter kozarec, dva (no ja, včasih tri…) vina ob dobrem kosilu sam pri sebi še toleriram, mi pa po vesti rado potrka, v kolikor z žlahtno kapljico prekoračim omenjene količine, in na debelo bi se zlagal, če bi rekel, da se to nikoli ne zgodi.
Simpatični navedki iz uvoda gor dol, kadar gre za to, ali bomo zazijali v kozarec (in kako pogosto) ali ne, imamo vselej možnost izbire. Ne glede na to, kako stvari obračamo in na kakšen način si zatiskamo oči, alkohol je instant poživilo/pomirjevalo, ki na/v telesu pušča neljube sledi, če imamo z njim predober odnos.
Kakšen ta je in in kdo komu znotraj njega služi, lahko kadarkoli preverimo. Eden od načinov je ta, da si enkrat ali večkrat letno začrtamo daljše obdobje, v katerem se alkoholu popolnoma odpovemo, pri tem pa opazujemo, če nam živci res (še bolj) popuščajo, če zdravje začne res pešati in če druženja res niso za nikamor…
Jaz slednjega zagotovo ne opazim, zato se vsako leto odločim in kakšen mesec, dva (pre)živim z 0.00%. Letos sem zbral pogum in to naredil v sklopu akcije 40 dni brez alkohola, pred enim mesecem me je zgornje (poudarjeno) vprašanje vendarle preveč zbodlo v oči…
Še dva tedna.
Z lahkoto! 🙂