“In tako, moji rojaki: ne sprašujte, kaj lahko vaša država naredi za vas – vprašajte, kaj lahko vi naredite za svojo državo.”
Tako “rockenrollsko” je 20. januarja 1961 John F. Kennedy začinil svoj inavguracijski govor, z njim pa ustvaril ikoničen poziv k aktivnemu državljanstvu, k osebni odgovornosti, pa tudi k večji družbeni zavzetosti za skupno dobro.
Zdaj pa pojem “države” iz izjave ven zabrišimo in jo nadomestimo z “Življenje”.
Dobiš najboljši možen nasvet, kako do tega, da na svoji življenjski poti ne lutaš, ne zahtevaš in ne jamraš (preveč).
Seveda je treba imeti nek plan, treba je sanjati, treba si je želeti. Treba!
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaampak …
… Ključno je ohraniti svojo mirnost in trezno razmišljanje – svoj “peace of mind”!
Kdaj?
Ko se stvari ne izidejo tako, kot smo planirali.
Ko se vse “sfiži”. Ko gre vse v rit!
In, ja, to se pogosto dogaja. Pot “v večnost” se vije tudi skozi temne in nerazsvetljene, zatohle odseke …
Če samo pomislim, kako naspidiran sem bil še mesec dni nazaj.
Bil sem v dobri tekaški formi, kar nekaj krasnih youtube prispevkov sem spravil v svet, veliko prijetnega druženja je bilo, pojedli in popili pa smo vse kar ni bilo prišraufano.
Good times in vse po planu!
4. januarja grem laufat. Na osmem kilometru in ob vstopu na Gradiško jezero (tik pod parkiriščem) se spotaknem ob kamen in telebnem po tleh.
Po celi širini, dolžini in globini. Na polno! K’ pr’ norcih! (Se ne reče tako?)
Na tleh se preskeniram, preštejem okončine, nato pa razsut in v stilu Jacka Sparrowa odrinem nazaj proti domu.
Kolke še danes čutim, moj lauf pa je že cel januar postavljen na hladno – tako kot vse ostale dejavnosti, saj s kilogrami limon že drugi teden odganjam posledice “sezonskega obolenja” oz. (f#king!) gripe …
Bo kar držalo.
“Če želiš nasmejati Življenje, mu pokaži svoje načrte.”
Moje januarske je za povrh še zmečkal in si z njimi zakuril kamin.
Ampak ne jamram. Res ne. Beri(ta) naprej. *do tu z branjem najbrž še kakšna dva vztrajata*
Če kaj, potem v teh zadnjih tednih začenjam DAJATI …
… DAJATI ŽIVLJENJU malo več tistega, kar res rabi …
To pa niso moji konstantni plani, zahteve in nepotrebna živčnost, ampak:
Več sproščenosti, več zaupanja v sam proces Življenja in seveda zlato zavedanje, da sta naše ZDRAVJE in MIRNA GLAVA kot “Wi-Fi”: kadar delujeta, je namreč vse top, ko pa ne, ugotovimo, kako s k r a j n o nujna sta!
…
In tako, draga družba, ne sprašujte, kaj lahko vaše Življenje naredi za vas – vprašajte se, kaj lahko vi naredite za svoje … boljše Življenje …
Pa pri tem ne pozabimo, marsikatere sanje so že uresničene, samo vzeti si moramo čas, da jih vidimo …