Če neka ideja iz dneva v dan, dolgo obdobje, buta ob tvojo zavest, ji moraš prisluhniti. Druge ni.
Ampak to je premalo. To vemo. Zavihati moraš še rokave in se zapoditi. Kam? V akcijo!
Jasno. To ni več nobena skrivnost. Brez nič ni nič, al’ kako že pravijo … 100%.
In takrat – sedem, osem, devet let nazaj … (kdo bi štel) … sem se konstantno zbujal z idejo, kako fajn bi bilo, če bi v Moravčah imeli svojo tekaško skupino. Družbo ljudi, somišljenikov, ki ima rada tek – iz kakršnegakoli razloga že.
Vedel sem, da je v naši in širši okolici veliko takih, ki laufajo, se udeležujejo tekaških prireditev – imajo tek tako ali drugače vkomponiran v svoj vsakdan.
To bo mala malica, sem si mislil. Pač, zbobnam ljudi na kup in laufamo. Idealno enkrat na teden, ob sredah recimo, ker je to en tak najbolj “nevtralen dan” v tednu.
Pa ni šlo tako gladko.
Enkrat sem laufal sam. Spet drugič sva bila dva tekača. Če so se planeti res poklopili, kakšen tekač, tekačica več.
Na dneve, ko sem že mislil, da se tekaško druženje “prijemlje”, pa sem recimo spet bil na trasi sam.
Ampak tako to gre. Tak je lajf. Vsaka (dobra!) stvar rabi čas. Ne samo to – rabi SVOJ čas.
Vsaka stvar, skratka, se zgodi ob svojem in najbolj primernem času. To je pač tisti “kozmični tajming”, ki ga dostikrat ne razumemo ali pa ga “ne toleriramo” najbolje.
Sem pa zelo hvaležen tekačem in tekačicam, ki so že takrat podpirali idejo o tedenskih tekaških srečanjih v naših koncih. Čeprav jih ni bilo veliko oz. manj, kot sem sprva pričakoval, so mi dali upanja. Zelo pomembnega upanja, da nekoč pa vendarle uspe – združiti na istem mestu, ob istem času, čim več ljudi, ki se z veseljem športno podružijo in so neobremenjeni z rezultati, “pripravljenostjo”, “konkurenti”, vremenom itd. Pač, po svojih občutkih torej in v stilu: “VAŽNO, DA MIGAMO!”
Pa smo šli vmes malo “na spanje” in pustili skupino “Moravče v Supergah” aktivno le še na medmrežju, dokler jo lani na predlog nekaterih “novorojenih” tekačev v naši dolini ter ostalih že starih tekaških mačkov nismo ponovno obudili.
Srečanje za srečanjem so se nam priključevali novi obrazi in sredino tekaško druženje pod imenom “Moravče v supergah” je dobilo podobo, ki se je nekdaj pojavljala v samo najbolj nori domišljiji.
Naj bo tek še tako zelo individualen šport, ampak, vam povem, občasno res prija tudi družno pospešiti korak … in res me veseli, da še zdaleč nisem edini, ki tako razmišlja ..
Hvala vam, ki ste del čudovite moravške tekaške zgodbe, in pa vsem tistim, ki to še postanete! 
