1:10 je bila ura, ko sem odprl svoja zalimana polkna. “Kva je men’ tega treba?!” … je edino, kar mi je šlo po zaspanem podstrešju in pa fraza, ki sem jo potem na vzponu izustil ter slišal večkrat – s strani domačih hribolazcev najrazličnejših profilov … a do tja še pridemo.
Skratka vstal sem, ko gredo kure šele spat, in to z enim namenom: da se po cirka 25. letih (ja, častna plezalska!) spet prigrizem do teh tako opevanih 2864 metrov nadmorske višine.
V hribolazniško odisejado me je zvlekel Grega, kdo pa drug! Tip si je z vršaci te dežele “na ti”, jih redno obiskuje in preklemansk’ dobro ve, kaj v gorah početi, česa ne … pa še, predvsem, je moj zelo dober frend.
Teden dni nazaj me je porufal po vibru:
“Kaj delaš naslednji petek?”
Moj odgovor:
“Dec, povej, kaj imaš za bregom?”
Njegov:
“Breg!”
Takoj sem vedel, koliko je ura.
Aljažev dom včeraj malo pred peto zjutraj je bil še fino zavit v temo, ko sva maširala mimo. Najini in še nekaj ostalih naglavnih lučk so rezale frišen jutranji zrak. Na nebu ni bilo oblaka, le luna je kazala še preostanek svoje polne moči …
Šla sva čez Prag, ker je bila Tominškova pot zaprta, debatirala pa tako vneto,
da se prvega dela vzpona niti ne spomnim. Vem samo, da sva se kar naenkrat znašla na Triglavskih podih.
Gre za del poti, ki impresionira s svojo “izvenzemeljsko” podobo in ki bi ga lahko uporabili za snemanje tistega zloglasnega človeškega pristanka na luninem površju, ne pa da so dejansko rinili tja gor … … …
Malo čez devet sva lagano sportski dosegla Dom na Kredarici in pojedla sendvič, po obisku njihovega WC-ja, ki ga zavohaš že dol pri Podih, pa sva zagrizla v finalni del poti.
Klin za klinom sva se “dajala” s številčno skupino hrvaških hribolazcev. Jedva smo se premikali in ponovno je prišla prav že poznana fraza:
“Kva je men’ tega treba?!”
Grega je s sokoljo natančnostjo prečesal število ljudi “na trasi” in rekel,
da ne bo panike in da ni tiste KLASIČNE gužve …
Mogel sem mu verjeti in kaj drugega mi, zagozdenega v tisti steni, niti ni preostalo.
Ampak imel je prav! Kar naenkrat se je “razpihalo” in na Malem Triglavu naju je postalo strah, tako sama sva bila … No, skoraj tako.
Zadnji metri vzpona so (po pričakovanju) zopet postali čisti užitek, fotka ob stolpu je menda uspela, impresiven razgled pa, eh, se ga niti ne bom trudil opisovati …
Spust nazaj do Kredarice je bil uren in gladek, ko sva se od tam začela ozirati v dolino, k preostanku poti, pa naju je za piko na i obkrožila družba kozorogov.
Za debato niso bili razpoloženi in glede na to, da je bila prisotna njihova mularija, so se vedli precej zaščitniško.
Nisva želela problemov, zato sva jo ucvrla v dolino, v Aljažev dom, na pivo.
16:30 je bila ura, ko sva se usedla k mizi.
“To je to!” … je edino, kar mi je šlo po mislih, kjer sta se zdaj naselila spokoj in pa iskrena hvaležnost za pester in varno preživet športen dan – v prekrasnem slovenskem okolju in v vrhunski družbi.
Bonus fotka:
