Večina dni se nam ne vtisne v spomin in mimo nas kar zbežijo. Zbudimo se, si pomanemo oči, spijemo kavo, šibamo v službo in nazaj domov, tu postorimo še kakšno stvar in v posteljo. Zjutraj pa jovo na novo. Ampak ni treba, da je temu vedno tako. Večkrat (si) lahko ustvarimo dan, ki gre v čudovit in trajen spomin – naš lasten ali pa skupen, samo v akcijo je treba! In kaj je boljšega kot to, da z nepozabnim dogajanjem obeležimo ravno naše rojstne dneve. Pa ne s pretiranim nazdravljanjem in ležanjem pod mizo, v mislih imam bolj domiselne, čeprav spet za marsikoga nore, načine.
Eden takih se nam je porodil tisto sredo, ko smo s tekaško skupino “Moravče v supergah” tekli ob Drtijščici. Ko je beseda dala besedo in sva se z vrlim sotekačem Rudijem Senico spomnila, da v začetku aprila skoraj istočasno obračava list v knjigi življenja. Saj se temu poetično tako reče, ne? No, ugotovila sva, da bova skupaj dopolnila (kar!) 85 let in na licu mesta (z malenkost obotavljanja …) sklenila, da v času najinih rojstnih dni vsakega od omenjenih doživetih let zaznamujeva s 100 višinskih(!) metrov premagane razdalje.
Pretirano matematično znanje ni bilo potrebno. Na kup smo zmetali cifre in vrglo naju je na rit, ko sva se seznanila z dejstvom, da bova v enem dnevu morala skupaj preplezati za slab Mount Everest višine. Kar 8500 višincev naju je čakalo, da jih zgrizeva, v kolikor sva želela, da rojstnodnevna zabava (ali bolje norija?) v celoti uspe.
Na pragu meseca aprila sva tako z Rudijem ob sedmih zjutraj pristala v Pečah, tik ob pokopališču in cerkvi – za vsak primer, če se podvig slučajno ne bi posrečil. Družbo že takoj zarana (in nato celotno razdaljo!) sta nama delala še Jure Orehek in Miha Lajevec – goreča pripadnika “Moravč v supergah” – ki sta bila tudi eden glavnih razlogov, da naju zaganjanje v hrib ni že na začetku minilo.
Ob 7:15 smo štartali v smeri Tlačnice nad Pečami, prvič, do petih popoldan pa to ponovili še SEDEMNAJSTKRAT, tako da je “semafor” na koncu kazal 4250 zgrizenih višinskih metrov na 64 kilometrski razdalji (po osebi ali “norcu”).
Aleluja! Preživeli smo in rojstnodnevni podvig – zdaj zapisan med najlepše in trajne spomine – je v polnosti uspel!
Ampak zakaj? Zaradi cifer in statistike na tekaški uri?
Kje pa! Niti najmanj. Dogodek je v polnosti uspel samo zaradi ljudi, ki so tisti dan (na trasi, ob trasi, na samem štartu ali cilju ekspedicije) vsak na svoj način in po svojih zmožnostih soustvarjali nepozabno praznično izkušnjo! Nepozabno praznično izkušnjo, ki je bila sama po sebi dokaz, da ljudje še vedno znamo stopiti skupaj, si pomagati, se bodriti in pričarati enkratno prijateljsko vzdušje, ki da brezmejni človeški domišljiji moč, da se uresniči.
Prebivalci Peč in okolice, KŠD Peče, PGD Peče, člani tekaške skupine “Moravče v supergah” in ostali, ki ste prisostvovali napornemu, a veselemu, druženju … iz srca in iskrena HVALA!