Glede na to, da sem bil kot mulc za nobel cujne pripravljen riskirat celotno premoženje, se zdi malo verjetno, da se zdaj prav fajn počutim tudi v cotah za “štrapac” oz. za delovna opravila.
Razvlečena majica, umazane hlače oz. “hlače z dušo”, (ne nobel(!) ampak) udobni šekasti supergi … pa seveda kapa en mejčken od zidne barve zaflekana.
Simpl!
Človek(ovo razmišljanje/vedenje) se z leti pač spreminja in s “hitrostjo”, za katero je najbolj pripravljen. Pa prav je tako …
Vse ima svojo perspektivo/stališče/vidik …
In, če smo že pri vidikih in zornih kotih pogleda na življenje (in njega zagonetke), kateri se najbolj obnese? Kateri je najbolj praktičen, najboljši?
Tudi največji modreci pravijo, da tisti, ki ga “jemljemo” z distance.
Se pravi, da jo “najbolje odnesemo”, če na ta lajf in dnevne nevšečnosti, ki nam jih ta redno servira, gledamo z “rezervo” oziroma z občutkom za “prostor”, ki v vsakem primeru med nami in našimi problemi OBSTAJA, a ga žal skoraj nikoli ne zaznamo.
Če gremo na avion in bolščimo proti zemeljskim tlem, lahko vidimo, kako majhni v bistvu smo in tudi kakšen človeški problem na ta način izgubi svojo težo, kar najbrž ni nič narobe
…
Ampak durh na durh na krilih med oblaki vendarle ne moremo biti … in kaj naredimo takrat?
Splezamo (vsaj) na streho … 