Skoči na vsebino

ČE JIH OPAZIMO …

david koprivšek neuhojena stezica
“Ne bom!” “Oči je siten!” “Kdaj bomo prišli?” “Gremo nazaj domov!” Bla bla.
 
Te cvetke sem poslušal do pred kratkim, ko smo kam šli – se gibat seveda … in sem ju (po njunem otroškem prepričanju) “teral” v hrib ali po ravnem … sploh ni bilo pomembno kje in kam ter koliko časa.
 
No, zdaj, zdaj se pa tastaremu že skoraj solza ponosa utrne po naživciranem očetovskem licu.
 
Benjamin, starejši, grize zgornjo ustnico in ne stopi s kolesa, dokler ne pride do predhodno postavljenega cilja. Danijel, mlajši, pa mu še kar pridno sledi, čeprav ima (že po karakterju) konstantne ideje o svojih “neuhojenih stezicah” ter jih tudi vestno odkriva …
 
Zakaj sploh trobezljam to?
 
Zato, ker si nisem niti malo predstavljal, kako hitro bo prišel čas, ko bom športal v družbi sinov in seveda nikjer drugje, kot ravno v lepem osrčju Moravč!
 
Življenje je pogosto ena taka zmedena reč – polna negotovosti, nepotrebne živčnosti in tudi obupa. Ampak so pa tudi lepi momenti, veliko teh, če jih opazimo … in tale spodaj, v objektiv ujet, je zagotovo eden takih.
 
Hvaležen? Zelo!
 
PS: Tule je pa en starejši prispevek z mojega ytube kanala na to temo … najbrž bo kar “evergreen” ? Ajd!
 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja