Po stotih letih sem si pogledal film.
Sam. Na prenosniku. (Kino, kaj je že to?)
Po krajši “analizi” novosti iz filmskega sveta sem se odločil.
Itak da skeptičen v štartu glede vsega skupaj – ker biografski filmi pogosto niso to, kar mogoče v štartu pričakujemo – sem se dokopal do filma in stisnil “play”.
O kralju Rock ‘n’ Rolla sem pač vedel tisto nekaj malega, kar sem vedel, oz. kar vedo vsi:
Glasbeni šarmer in karizmatik prve klase, ki je (dobesedno!) trgal gate na odru. Pred in pod njim so trepetala vsa ženska kolena, moški svet pa mu je v iber zavidal. Tako nekako. Pač – kralj glasbenega šovbiznisa.
A film, vam pravim, film je bombastičen … in to ne v stilu kakršnega opisujem zgoraj, temveč zato, ker Elvisa – nesmrtno ikono glasbenega sveta – razgali do fundamenta.
Razgali vsak košček njegovih strahov, vsakodnevnih demonov in šibkost v odnosu s svojim egom, ki jo premore in si jo lasti s l e h e r n i človek.
Pa še nad nečim skrajno pomembnim “odpre cerado”.
Se vam svita, kaj bi to lahko bilo?
Evo, vam povem.
Razkrije to, v kaj (v kakšno past!) ga je pahnila njegova ljubezen do glasbe, do občinstva … njegova strast do opravljanja poslanstva.
Zamigajte v medenici in si poglejte film. 😉
Ne bo vam žal.
Elvis … ti pa počivaj v miru, si zaslužiš … in … kdo ve, mogoče se še srečamo kdaj. 😉
Odlično, nisem imel namena… amapak si prevesil tehtnico odločitve v prid Kralju!! 👑
Jože, me veseli! 🙂 Pa povej, ko boš pogledal, kaj ti meniš o posnetem … 😉 Lep dan …