Skoči na vsebino

“AJA, A TO STE VI PRODAJALI???”

ELLIPTIGO ELIPTIČNO KOLO NEUHOJENA STEZICA

Pisalo se je leto 2010, 2011 (le kdo bi točno vedel …), ko sem prek knjige Deana Karnazes-a naletel na informacijo o kolesu, na katerem naj bi se laufalo in ne sede poganjalo pedal. Ne me basat, sem si mislil, na internetu zvohal par posnetkov tega čudesa v akciji in stvar me je prevzela. Ostalo je zgodovina. Ampak res … zgodovina. … ki gre takole:

Po omenjenem odkritju sem o zadevi prešnofal vse, kar se je dalo prešnofati in ugotovil, da je pogruntavščina pravzaprav čisto nova in delo dveh nadebudnih Američanov, s takrat okrog sebe zbrano ekipo ljudi, ki so zadevo po Združenih Državah že entuziastično promovirali. Prej omenjen ultratekač in avtor večih knjig Dean Karnazes je bil na primer njihov glavni ambasador. 

Minilo je kakšno leto in videl sem, da eliptičnega kolesa ElliptiGO še vedno ni zaslediti nikjer drugje kot tam – čez lužo. Zbral sem korajžo, poln upanja kontaktiral proizvajalce, izkazal navdušenje nad njihovim produktom in se po parih spletnih sestankih zmenil za možnost distribucije in prodaje eliptika na naših tleh in na tleh naših južnih sosedov.

Vse je bilo zmenjeno le firmo sem moral oz smo morali še ustanoviti. Na tem mestu sta mi priskočila na pomoč vrla prijatelja – Sašo in Robi. Z zanosom smo prvo uradno skupno Elliptigo fotko naredili pred garažo, kot so to seveda v preteklosti naredila skoraj vsa svetovno znana in uspešna velepodjetja. Še vedno se kristalno jasno spomnim našega prvega poslovnega sestanka. 

Družba, vam povem, motivacije in entuziazma nam ni manjkalo. Ni.

Iz Velike Britanije smo naročili prvo pošiljko koles in se ozirali k nebu s prošnjami, da stvar res deluje tako, kot je bilo videti na posnetkih. Trenutek resnice je nastopil kakšnih 14 dni po naročilu zaloge koles. Eden za drugim smo sprobali to izvenzemeljsko napravo za “cross” treninge in se na debelo ter na široko oddahnili. (Če ta izraz sploh obstaja …)

Skratka, eliptično kolo je delovalo prav tako kot na posnetku. Vožna je bila tekoča, kolesarski okvir in pedalni mehanizem je res dobro simuliral tekaški korak, s pomočjo večih prestavnih razmerij pa si se brez problema z njim zapeljal tudi v hrib. Jabadabadu! Terna!!! To bo zgodba o uspehu … Vsaj tako smo mislili, če ne celo bili prepričani.

Pljunili smo v roke in šli delati brošure, vizitke ter ves možen ostali reklamni material. Vse na lastno pest in stroške. S profesionalnim fotografom (Matej še enkrat hvala za tisti “žrtvovan” vikend … 😉 smo naredili paleto fotk za v medije, pisali in objavljali so se članki, našel se je osnovni serviser Zvone Koprivšek, polnil se je seznam sejemskih prijav, ni da ni. In če je bil njihov, ameriški, ambasador Dean, je bil naš, slovenski, nihče drug kot ultratekaška legenda Dušan Mravlje. Res vse, ampak vse, je bilo na mestu, za nameček pa smo se še pojavljali na prav vsaki (kot prav’jo star l’dje …) pasji procesiji … Bili smo zraven na številnih tekaških prireditvah in okupirali prenekateri parkplac za shopping centri v Ljubljani in njeni okolici. 

Če želite “holivudski konec” tega, kar ste prebrali do zdaj, potem naprej ne berite. Od tu gre zgodba samo še navzdol. Takole:

Kolo je v cirka dveh letih resnega promocijskega prizadevanja sprobalo mnogo mnogo ljudi – najbolj različnih profilov. Vsi so ga pohvalili in pri vseh poskusih vožnje se niti eden ni “sesul s kolesa”, kar samo pomeni, da je res narejen za širšo populacijo ljudi, ki radi tečejo, so poškodovani in okrevajo od poškodbe ali pa se k teku spravljajo in bi radi prej shujšali. A vse to ni prav nič pripomoglo, da bi prodaja zalaufala in razlog za to je bil preprost … grosistična cena kolesa je bila previsoka, na to pa kot mini maloprodajniki nismo mogli imeti vpliva. 

Podjetniški elan, zagon in entuziazem so počasi zamrli, sanje o uspešnem distribucijskem podjetju so se razpršile, ampak – aaaaampak – prijateljske vezi so ostale neokrnjene … Kaj več še češ? Aja … svojevrstno podjetniško izkušnjo  … Evo, tudi to imamo!  … pa še vedno zagnane uporabnike ElliptiGO kolesa, kot je na primer moj padre … 🙂

PS: Če neradi berete, je tule video oblika zapisa … 😉

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.