(Spisano po resničnih doživljajih …)
“Ko bom velik, bom pilot.”
To je govoril kot otrok, medtem pa se je podil po rodnih šenčurskih ulicah, po tamkajšnjih travnikih in še posebej po gozdovih, kjer se je Branko v otroštvu potikal večino časa, zganjal tam vse možne “taborniške” trike in že v tistem času raziskoval ta svet s svojo edinstveno vnemo in radostjo.
Ampak, vam resno in še enkrat pravim, s svojo edinstveno vnemo in radostjo! Branko je namreč poosebljena “nuklearka” zagnanosti, pozitivizma, dobrodušnosti in zdrave radovednosti, iz njegovih oči pa šopata neizmerna volja do Življenja in iskrenost, ki ju v tem svetu (ne “sladkobesedim”, ampak odkrito tako mislim …) premore le malokdo.
Možakarja sem po srečnem spletu okoliščin spoznal pred nekaj leti v Kranju, kamor se je preselil na pragu svojih tridesetih let.
Rad ima Kranj in Kranj ima rad njega, kar postane zelo očitno, ko spoznaš, da tam zanj skoraj vsi vedo in imajo o njem (kar je tudi neobičajno za te čase …) kaj lepega za povedati.
Čeprav sva se velikokrat, a vedno samo na kratko, uspela kaj pomeniti, me je njegova skromnost, pozornost in odprtost (tudi za vse neustaljene ideje in predstave o tem svetu …) vedno prepričala in mi dala razmišljati.
Medtem ko sem v njegovi trgovini Krajček, v starem delu mesta Kranj, večkrat z veseljem kupil kakšno malenkost, sem ga dobronamerno vedno malo dregnil: “Brane, ampak enkrat pač morava objavit en članek tudi na temo tele štrcunce in kerlca, ki stoji za njo. Noro dobra energija vlada tu. Sej si za, a ne?”
On pa je vedno odgovoril:
“Z veseljem!”
In ni tako odgovoril samo zaradi tega, ker sva se kot dva “mimoidoča” vedno odlično ujela in se sinhronizirala v debati, ampak enostavno zato, ker Branko na ta način (veselo in z nasmehom na ustih) pač sprejema to Življenje in kar mu ima ta ponuditi, ob tem pa se življenjskim lekcijam, ki ga imajo kaj novega naučiti, niti malo ne izmika. Ta’ prav dec!
Ko sva si nazadnje za pogovor vzela več časa – samo tako sem se lahko na tole objavo nekoliko spodobneje pripravil – mi je rekel, da je interesantnim prošnjam, ki so znale na primeren način popestriti njegov vsakdan, vedno z veseljem ugodil. Dogodkov, ki so imeli potencial, da razširijo njegov spekter dojemanja tega sveta, ni želel zamujati, zato je redkokateri priložnosti v Življenju rekel “ne”.
Reiki, hoja po žerjavici, dihalne vaje in vse kar paše v ta kontekst je srečeval že kot mulec, občutke o tem svetu pa si je že kot osnovnošolček začel bogatiti tudi s strastjo do glasbe. Igral je flavto in kitaro ter obiskoval nižjo glasbeno šolo, kjer se je osredotočil na igranje tolkal, kar z veliko vnemo počne še danes.
V svoji dnevni sobi ima pester nabor inštrumentov, poleg tega pa si v svojem zapolnjenem tedenskem urniku dela in opravkov uspe izklesati tudi čas za individualne inštrukcije na tolkalih pri svojem nekdanjem glasbenem sošolcu. Circle of life!
Branko je deloval v pihalnih orkestrih v Kranju, Šenčurju in drugod ter bil, po krajši muzikalni pavzi v svojih poznih dvajsetih, eden od glavnih pobudnikov za ustanovitev pihalnega orkestra Kr’ Bis Band, ki je uspešno navduševal svoje poslušalce kar dobri dve leti.
Sedaj, ko je Kr’ Bis Band na “mirovanju”, njegovi člani nudijo pomoč Pihalnemu orkestru mestne občine Kranj, Branko pa je aktiven tudi pri Kranjski Godbi …
“Okej, okej! Se pravi … noro veliko posla imaš zadnja leta s svojo trgovino in prej si ga imel s šolo – strojni faks navsezadnje spet ni tako izi zadeva – poleg tega si pa praktično že celo svoje življenje aktivno vpet v glasbeno ustvarjanje. Ti je kdaj ostajalo kaj časa oz. ti ostaja kaj časa zdaj še za ostale zadeve, npr. šport?”
To sem ga moral vprašati, ker sam vem, koliko meni pomeni športna aktivnost in po njegovi energičnosti ter “nuklearskih karakteristikah” sem po malem že sklepal o odgovoru. Oči so se mu ob postavljenem vprašanju kar zaiskrile, medtem pa sva začela padati v popolnoma svežo dimenzijo debate.
Dejal je, da je na presenečenje staršev, saj je bil vedno bolj miren otrok, že pri sedmih letih začel hoditi na karate in se vadbe (še posebej za svoja leta) lotil zelo zelo resno. Tega je kmalu zamenjal s Kung-fujem, saj mu je bila ta zvrst borilne veščine še bolj pisana na kožo, a ker se je način delovanja v klubu, kamor je redno zahajal, z leti drastično spremenil, je Branko pri svojih cirka enajstih letih kompletno presedlal na nogomet. Z njim je bil v stiku skoraj desetletje in to vsakodnevno.
A vse to mu ni bilo dovolj. Obiskovanje Srednje tehniške gimnazije v Kranju, redni nogometni treningi in glasbene vaje ga niso ustavljale pri uživanju ostalih zvrsti športa in pri najstniških razgibanih pustolovščinah. Poleti je še vedno našel čas za bicikel, pozimi pa za obilo smučanja, teka na smučeh in drsanja.
Pravil mi je, kako se je kot najstnik s kolegi večkrat usedel na kolo, odkolesaril na Bled(!), se tam okopal in odkolesaril nazaj domov v Šenčur.
Sem že omenil?
“Nuklearka”!
Po vstopu v dvajseta leta, ko je zaključil s treningi nogometa, se je za nekaj let pridružil Kempo Arnis Federaciji, za tem pa kar nekajkrat obiskal tudi učne ure boksa pri Dušku Čaviću, da je okusil še to vejo borilnih veščin, kar je bila ena od njegovih dolgoletnih želja.
“Stari, povej ti men, kaj pa najraje počneš za sprostitev danes, pri svojih 35.?” sem ga 
vprašal.
Odgovoril je: “Ne boš verjel, z lokostrelstvom se ukvarjam! Na en poseben meditativen način me poveže s samim sabo in z vsem, kar me obdaja, me pomiri in prizemlji. Super stvar. Ti bom pokazal potem lok, ki sem si ga kar sam naredil …”
Itak …
Kot sem proti koncu najine triurne debate ugotovil, podobno vrsto utehe Branko najde tudi v kajakaštvu, za kar pa ga je navdušil njegov bratranec. Gre namreč za šport, ki ga je še bolj povezal z njegovim okoljevarstvenim duhom, za katerega pravi, da se ta ne “skriva” toliko v okoljevarstvenih organizacijah, kot v dobronamernosti vsakega posameznika do sočloveka in okolja.
“Mr. Krajček” pravi, da če bi se vsakdo držal načela: »Česar si ti sam ne želiš, tega tudi drugemu človeku ne stori«, bi ta svet bil čist. Čist vsakršne nesnage. Nesnage v človeku in v njegovi neposredni ter širši okolici.
Se strinjamo, ne? A na žalost, kot vsi dobro vemo, to še zdaleč ni naša trenutna stvarnost in točno to so lani Branko in njegova druščina s svojim kajakaškim podvigom širšemu občinstvu želeli pokazati ter dokazati. V kajaku so prepluli celotno dolžino reke Save, vse do hrvaške meje …
Med plovbo jih je enajst dni spremljala snemalna ekipa in posneli so dokumentarec (če niste
nobene do sedaj, to povezavo pa res odprite in si poglejte, kaj so ustvarili …), ki na svojevrsten način ter zelo proniciljivo ozavešča in kliče vsakega posameznika, torej nas vse, naj se nehamo igrati z naravnimi danostmi, z našimi vodami, ker se bomo sicer dokončno samouničili … Premiera dokumentarnega filma bo 1.6.2022!
Ja, Brane je resnično povezan z naravnim stvarstvom, povezan sam s sabo ter že od nekdaj, tako kot njegova celotna družina in sedaj partnerka Nataša, zelo zavesten pri tem, kako se do narave vedemo, kako in na kakšen način izkoriščamo njene vire in na koncu koncev – kako pridelujemo in kakšno hrano v “modernem svetu” jemo.
“Si to, kar ješ,”
zatrjuje in v to niti malo ne dvomi.
In vsi ti njegovi življenjski nazori, vsa ta njegova neoporečna energija in naklonjenost do našega bivanjskega okolja so se pri možakarju združili z odprtjem njegove trgovine konec leta 2015.
Jap, Trgovina Krajček je to. Poznate!
Študij na Strojnem faksu je tik pred koncem dal na hladno, ker je tako čutil v srcu, in se podal na podjetniško pot. Kot sam pravi, je takrat končno v celoti prisluhnil sebi in pa svoji večni živčnosti in/ali nervozi, ko se je moral kdaj odpraviti v kak velik shopping center …
Z bratovo pomočjo je odprl majhno trgovinico, ki se ponaša z izjemno kvalitetnimi prehrambenimi izdelki pravega biološko-ekološkega izvora.
“Ideja je padla na hitro,” je rekel Branko, “in z bratom sva šla takoj po uvodnem ‘brainstormingu’ na temo izgleda trgovine in njenega imena gledati lokale v Kranju …”
Kot po čudežu je prostor za štrcunco, v katerega sta se oba hkrati zagledala, ravno v tistem času postal na voljo za najem. Nista mencala, takoj sta zagrabila priložnost in Branko je postal lastnik trgovine, za katero je uvodnih nekaj(!) let poslovanja zastavil svoj celoten prosti čas, ves denar in vso energijo, ki jo premore. Te pa, kot zdaj že vsi vemo, še zdaleč ni malo …
Ni presenečenje torej, da mu je v družbi zlatih sodelavcev posel uspel. Največ pa, pravi, se je o vodenju trgovinskih zadev naučil v samem štartu – ob sami zasnovi in po odprtju trgovine, ko se je še v vsem “lovil” in se na delovno mesto vozil iz Dupelj, kjer je tiste uvodne mesece bil najemnik v neki starejši hiši.
Na zimo (trgovina je odprla svoja vrata oktobra 2015) se je izkazalo, da je ta hiša izjemno slabo izolirana in da topla voda v njej še zdaleč ni samoumevna, kadar kuriš vse na drva. Novopečeni trgovec je tako (dobesedno!) vsaj še pol leta po odprtju Krajčka živel v mrazu, se redno knajpal, ker tople vode od nikoder ni bilo, in se pretežno grel s kopico zgodnjejutranjih sklec … Kakšen robustne okoliščine so to bile in hkrati kakšen poligon za bildanje človeške neuklonljivosti! Adijo pamet!
Zdaj, ko razmišljam, pravzaprav ne vem, kdo je od koga pobral tehniko izpostavljanja mrazu. Branko od Wim Hofa ali mogoče obratno?
V glavnem, zanimiva štorija, ki bi prav lahko bila poglavje zase. Če pa samo zaokrožimo in na hitro povemo, je to bilo obdobje v Wim Hofovem … pardon, Brankotovem! … življenju, ki mu je največ vzelo (vsa živčna vojna v zvezi s podjetništvom in zmrazal v najeti hiši zaradi celodnevne odsotnosti od doma …) in sočasno največ dalo – v smislu klesanja njegove volje, drže in samozavesti, da lahko, ne glede na vse prepreke, uspe!
G. Djoković v Krajčkovih prvih štirih letih delovanja ni imel niti enega samega dneva dopusta, a to je bila cena, ki jo je bil pripravljen plačati, da je trgovina lepo zaživela, največ “zraka v pljučih” pa je ta imela (s takrat kar šestimi zaposlenimi) ravno na vstopu v 2020, ko vsi vemo, kaj se je zgodilo …
Ampak “našo nuklearko” to ni “pokopalo” in mu vzelo volje! Z zagnanostjo, pozitivizmom, dobrodušnostjo, ki jo premore le on, je prišel (s svojo sicer zdesetkano skupino sodelavcev) iz koronskega obdobja živ in trgovina Krajček še naprej preko fizične in spletne prodaje ter nekaj malega distribucije stoično obratuje, ljudem pa nudi samo najbolj kakovostno za njihove želodce in dušo.
No, ja. Prav gotovo tudi Brankotova nežnejša polovica, vidite jo lahko na fotografiji, precej
prispeva k temu dejstvu!
Moraš se lotiti in brez nič ni nič. Če pa ne bo uspelo, pač ne bo uspelo …
To je Brankotova filozofija na kratko, ki v naključja, kot sam pravi, ne verjame.
Da fura svojo bogato življenjsko zgodbo, tako kot jo zna uspešno furati le on, torej ni slučaj, ampak precej zavesten proces.
Ni veliko ljudi, ki si zjutraj v dnevnik beležijo stvari, ki jih imajo namen tisti dan doseči – pa ne samo na področju posla, ampak tudi na področju osebnostne rasti. In ni veliko ljudi, ki na večer naredijo recenzijo dnevnega dogajanja oz. kaj od zjutraj začrtanega so do konca dneva uspešno realizirali. Pa ni veliko ljudi, ki bi v meditaciji pred spanjem ozaveščali svoj ego in ga skušali spraviti v kot, da bi jim ta pomagal samo takrat, ko je to obče najboljše in upravičeno.
Ni veliko takih ljudi, a zdaj vsi enega od njih poznamo. To je mož, ki ga srečamo za Krajčkovim trgovinskim pultom, od koder se po Kranju vije vsa tista krasna energija …
Ime mu je Branko Djoković.
. . .
“Ko bom velik, bom pilot,” je govoril kot otrok, ampak pilot na koncu ni postal. Tisti pravi na nebu mogoče res ne, a z vso svojo zagnanostjo, pozitivizmom, dobrodušnostjo in zdravo radovednostjo je Branko vseeno pilot, ki je izvrstno odpilotiral svojo dozdajšnjo življenjsko pot in ne dvomim, da bo táko tudi njeno nadaljevanje – inspiracija za vse nas.
Prjatu, hvala ti! 😉
