Običajno ne objavljam takih fotk – približane/zoomirane cvetlice pa to … ampak tale zvonček me je prepričal. Tale znanilec pomladi je bil preveč vpadljiv, da bi ga prezrl. Izstopal je na tistem vrtu polnem zelenja, da bolj ne bi mogel. Celoten prizor je naredil veličasten.
In tako je tudi pri nas ljudeh. Radi, še kako radi in nehote, opazimo nekoga, ki izstopa, ki si upa, ki razmišlja po svoje, ki seva pogum in neustrašnost, ki popestri sivino dnevnega razmišljanja ter obnašanja, ki si resnično želi boljšega in bolj smiselnega bivanja na tem planetu.
Radi, čeprav še sami ne vemo točno zakaj, imamo torej “znanilce pomladi”, “znanilce prijetnejšega obdobja”, “znanilce sprememb na bolje”.
Zakaj je temu tako? … Preprosto: zato, ker čutimo in razmišljamo podobno, a si vsega tega ne upamo izraziti, od tu (točno od tu!) pa izvira naša največja bolečina, ki se kaže v obliki apatičnosti, otopelosti, brezupnosti, pretiranega cinizma, slabovoljnosti …
Kaj nam je po vsem tem storiti?
Bodimo ljudje, izrazimo svoj “najgloblji jaz”, sprehodimo se po “neuhojeni stezici”, zato smo tu. Zagotovo … in simpl!
Lep vikend! 😉
PS: Zakaj se fotka iz naslovnice ponovi dvakrat, nimam pojma … Tudi WordPress ni več to, kar je včasih bil … :/