Nimam kaj, preživljam obdobje, ko me za kak teden dva preplavi zdravje, potem pa za kak teden dva bolezen.
Na kratko, v zadnjih nekaj mesecih pokasiram vse, kar tako ali drugače s terena prineseta tamaledva.
Ta teden me je (spet) sesula trebušna gripa in sem v nekaj dneh pojedel zgolj krožnik juhe, nekaj sadja, pol frutabele in argeto (super tuna za poznavalce …) namazano na popečen kruh.
Pil sem večinoma čaj, ampak to v taki meri, da se mi je že kar malo zameril, zato sem si včeraj zvečer, ko sem bil že nekoliko bolje, nalil pivo. Moram reči, da je pasal!
Brez energije za karkoli (vse do danes očitno …) sem taval po bajti, po obrokih pazil na tamaledva in ugotavljal, kdaj bom lahko zaradi shiranosti šel na avdicijo za nadaljevanje filma Into the Wild.
Kaj hočem povedati?
Jebiga. Pridejo tudi taki časi. Vse to je l-a-j-f.
Zame na primer je vse tole zgolj svarilo, kako krhki v resnici smo …
Če sem še prejšnji petek brez težav prelaufal polmaraton okrog Gradiškega jezera, se danes komaj dol po štengah v bajti spustim.
Tako da, take it easy, nima smisla se preveč napihovati in udrihati po prsih pa prekomerno furati svojo “pomembnost”.
Je veliko bolje kdaj pa kdaj malo vstran stopiti, samo v miru zadihati in se hvaležno izgubiti v soju svoje minljive miniaturnosti …
Sr(e)čno!
I’ll be back! 🙂