Leto 2022.
Čisto drugače, ne?
Samo nasmeh, kamorkoli pogledaš. En kup sproščenosti na vsakem vogalu. Noben se nobenega ne boji. Noben na nobenega ne hruli. Povsod solidarnost in notranje zadovoljstvo, medsebojnega zaupanja pa toliko, da je vse skupaj že malo osladno …
Seveda ne. Stvari ostajajo take kot lani in vse spremembe, ki se bodo zgodile, se bodo najprej morale zgoditi pri nas samih, potem se bo pa to nekoč (upajmo!) še v sklopu celotne družbe in njenega delovanja pokazalo.
Tako da, stvar je preprosta, a težko izvedljiva. Slabe navade ali navade, za katere vemo, da hromijo naš (bilokakšen) napredek, moramo zamenjati z boljšimi navadami.
Če se radi trpamo s sladkarijo in vemo, da nam (razen v momentu ugriza v slastno pecivo) to ne naredi prav nič dobrega, bomo to nehali početi ali pa bomo to manjkrat počeli.
Če se razpizdimo za vsako drobnarijo in se zavedamo(!), da s tem v prvi vrsti zjebemo svoje lastno počutje in posledično počutje vseh sodelujočih (razen, kadar se deremo izključno na predmete v prostoru …), bomo to nehali delati ali pa se bomo vsaj večkrat uščipnili v svoj velecenjeni jezik.
No. V tem stilu seveda naprej in kot rečeno – stvar je preprosta, a težko izvedljiva. … še vedno pa je vse skupaj del naše lastne izbire.
Ena od “obnašalskih hib”, ki jo bom sam pri sebi letos (ZOPET!!!) skušal popraviti oziroma odpraviti je (kaj drugega kot) odlašanje s pisanjem svoje druge knjige. Tisti, ki je prebral mojo prvo, namreč ve, da sem v tej kategoriji odlašanja svetovni prvak. Še vedno.
Če odlašam z vsako napisano besedo, mi mora biti jasno, da tekstovnega napredka ne bo, za obraten rezultat pa se bom moral večkrat in redno umikati v svoj ustvarjalni kotiček ter se zanesljivo izmikati vsem škodljivim idejam, ki me pri tem ovirajo.
Prosim, če me imate vsaj 1% radi, držite pesti, da bom zmožen to storiti in da do konca tega leta uzre luč sveta še moje drugo knjižno delo.
O tem, kakšno to bo, bomo pa kasneje. 😉
Vse dobro z novoletnimi zaobljubami, če ste si zadali kakšno!
Čin čin! 🙂