Se spreminjam ali pa samo staram?
Včerajšnja resnična zgodba.
Grem v Merkur v BTC-ju, da nabavim pokrov za straniščno školjko, ker se je tista obstoječa doma sesedala sama vase in te je lahko, če si se pomotoma zicnil nanjo, spravila v precej neroden položaj.
V glavnem … Stopam proti glavnemu vhodu, z odporom seveda, ker vem, kaj bom moral stricu na vratih moliti tja pod nos, da mi odobri vstop.
Ampak v redu. Zberem vso možno dobro voljo in se z vsem skupaj nekako “sprijaznim” ter se približam pomičnim vratom, ki se odpro.
Tam, za “PCT šalterjem”, stojita omenjen stric, nasproti njega pa priletna gospa.
Bilo je še kako očitno, da sta ravnokar zaključila s precej turbulentnim “debatnim krožkom”. Bila sta razkurjena, zaripla v faco in kot iz vojne bitke, a oba še vedno živa, zato jo je mamca odkorakala naprej v notranjost štrcune, stric pa je nadaljeval s preverjanjem jebenih QR kod.
Moja, na primer, je bila takoj naslednja, ki je romala pod njegov skener. Medtem ko se je to dogajalo, pa se je stricu odvezal jezik in se je na vsak način s pomočjo moje prisotnosti želel razbremeniti bedne energije, ki sta jo s predhodno stranko vzajemno ustvarila.
“Pa gospa vidi samo sebe …” “Ni ji jasno to, ni ji jasno ono …” “Pa jaz sem to … Pa jaz sem ono …” “Kaj bi, če bi …” “Bla bla”
In, ja, David bi nedolgo nazaj še skušal “rahljati” atmosfero, se postavljati v vlogo njega/nje ter prevzemati nase bedne vibracije iz okolja, tudi če neposredno z njimi ni imel nikakršnega opravka. Čutil bi se dolžnega vse to početi pa še nerodno bi mu bilo zraven, kot bi sam imel kaj pri vsem skupaj.
Ampak včeraj ne.
Samo pospravil sem jebeno QR kodo in osebno izkaznico, se nasmejal stricu in mu pomežiknil ter se neokrnjene dobre volje odpravil iskat nov pokrov za skret.
Se spreminjam ali pa samo staram?
Bo kar oboje. Še prej kot to pa vedno manj želim imeti opravka z vsakodnevnim sranjem.
S svojim(!) in s sranjem vseh ostalih!
Ja, to je to.
Pa sem si odgovoril.
WC pokrov, če vas zanima, sem pa tudi zamenjal in je precej boljši od prejšnjega.