Ta teden sem frej. Ampak, tako: frej na kvadrat!
Frej sem službenih obveznosti in oba tamaledva sta (zaenkrat še) v vrtcu.
Žurka, vam povem. Se sploh ne znam obnašati …
Rad bi počel sto stvari in res “ožel” prosti čas. Pa ne kakršenkoli “prosti čas”, ampak čas, ki ga imam samo zase. To je posebna sorta prostega časa, sorta, ki jo že od nekdaj zelo cenim, zdaj na “stara leta” in ob dveh mulcih pa še veliko bolj.
Ampak, kaj dejansko sem naredil? Kaj sem počel?
Prav nič konkretnega oz. kaj takega, kar bi se štelo za “delo”, a vendar (kot se je izkazalo) nekaj zelo pomembnega.
Včeraj dopoldan sem na primer popokal pohodne palice in šel tacat po snegu. Celo dopoldan sem se motovilil po okoliških gmajnah in skušal ozavestiti vsako v sneg narejeno stopinjo.
Nisem laufal, nisem norel … šel sem “penzionersko počasi”, vdihaval svež zimski zrak ter si prizadeval, da iz glave črtam vse, s čimer se iz dneva v dan za brez veze bockam.
Po doooolgem času sem želel videti skozi goščavo vsega bednega razmišljanja in vseh (dez)informacij iz okolja.
Čeprav res za zelo kratek moment, mi je ratalo. Ratalo se mi je otreseti vseh tuzemskih blesarij in nesmisla ter se v brezmejni tišini povezati s “koščki” samega sebe, ki jih “vse pogruntavščine tega sveta” še niso sfižile.
Nirvana, no, vam rečem, zato pot pod noge in jo pojdite še sami poiskat! 🙂
Vse, kar rabite, so zimski čevlji in pa mogoče tale napotek:
Ne jejte rumenega snega! 😉
Sr(e)čno.