Spodaj …
Čisto frišna fotka in čisto nefrišna pojava na njej … Taka, zanemarjena in zapuščena – neobrita (baje primerno novembru …), neostrižena, z neumitimi zobmi, ki jih skriva …
Edina stvar, ki na prikazanem nosi svežino in z njo nekaj upanja, je citat zadaj na steni. Ta je vedno aktualen in še vedno nekako verjamem vanj, kljub “zblaznelemu ter nejevoljnemu duhu časa”, v katerem se nahajamo in ki ima precej doooolg “rok trajanja” …
Če mi je “neprofesionalen fotomaterial” še ‘nekako’ uspelo spraviti skupaj, pa za pisanje te dni/čase kar ne najdem pravega navdiha in prave energije – kaj šele, da bi napisal kakšno “zimzeleno” rimo, kot sem to počel včasih …