Svinjsko umazani tekaški copati, šavje po nogah pa kakšna lepljiva pajčevina čez oči so mi v zadnjih letih prirasli k srcu.
Govorim seveda o trail teku oz. teku po brezpotjih/neurejenih površinah/v naravi … po domače: po gmajnah, pesku, koreninah, blatu, travi in običajno vsaj malo v hrib – če slednjega ni, vse skupaj nima kakega pretiranega haska. 🙂
Sopihanje, švicanje, zaripel ksiht in “preklinjanje samega sebe” v takih razmerah je zame sčasoma dobilo svoj poseben čar in z najboljšo nagrado, ki si jo “modern človek” lahko zamisli:
POPOLN ODKLOP OD TEGA VEDNO BOLJ PONORELEGA, ZMEDENEGA IN RAZDVOJENEGA SVETA. (Pojma nimam, zakaj sem uporabil “CAPS LOCK” … 😉 )
Ja. Šuma torej in višinski metri sta tandem, s katerim se zdaj večkrat zamotim, saj mi uspešno rešujeta tisto nekaj male zdrave razsodnosti, ki jo na pragu štiridesetih sploh še imam.
Človek z leti ni bolj pameten, samo vedno bolj dvomi v stvari, ki se jih je z leti naučil, kar pa ga dela – če to oznanja in izraža navzven – (za družbo) “blesavega”. 🙂 Od tu tudi, da razčistimo enkrat za vselej, tisti stari dobri rek: Bolj star, bolj nor.
Ker, konec koncev, kaj pa je na prvo uč pametnega, dobrega in zabavnega v tem, da zasopihan in v tekaškem “galopu” grizeš svoja kolena na poti v breg, pri tem pa moraš paziti, da ti herc s svojim nabijanjem ne raztrga prsnega koša?
Ja, itak. Prav nič blazno prikladnega ni v tem – na prvo uč(!). To delajo le malo “nori” … a takih je bilo na današnjem (že!) sedmem teku na Limbarsko Goro zbranih kar nekaj. 😉
Če sem prav ujel na uho, ker uradnih rezultatov še ni, se je cifra tekaških udeležencev zasukala nekje okoli 35. (Super za te razmere!!!)
Čas pred štartom ob 11h je v krasni družbi starih dobrih športnih kolegov minil v trenutku in kar naenkrat je bil vsak posebej postavljen pred dejstvo: premagati 400 višinskih metrov na dobrih 5 kilometrov razdalje, v kar najkrajšem času.
Vsi smo v enem kosu in “razvezanih duš” prišli na cilj, kar je bistveno, s tem da je meni na zadnjem klancu začelo zmanjkovati nasmeha na obrazu (berite prvi del tega zapisa), a sem z njim nadoknadil takoj, ko sem se pred božjimi vrati cerkve Sv. Valentina po premagani trasi pošteno oddahnil … 🙂
Komplet dogajanja, z zaključnim sproščenim druženjem v lepem vremenu na vrhu Limbarske Gore, je bil enkraten, vtisi so že zabeleženi v najlepših “predalih” spominov, organizatorjem pa še enkrat več: vse čestitke in pohvale za vložen trud, skrb in dobro energijo v današnji dogodek!
Se vidimo naslednje leto! 🙂