“Si šele zdaj dojel, kaj se dogaja?”
“Ne, že zdavnaj. Sem pa do sprejetja “C” “D” “ŽBLJ” novel zakona o nalezljivih boleznih vseeno še imel malo upanja, da se stvari porihtajo v prid dobre stare (tudi slovenske) človeške družbe. Sem le težkokategorni sanjač!”
Takole smo se zadnjič “dajali” v komentarjih na mojo zadnjo FB objavo in sem hvaležen Goranu, saj me je z vprašanjem zmotiviral, da spišem še kaj na temo trenutnega dogajanja.
Tole na primer.
Ni več časa, da bi se skrival(i), in če bo tole žlobudranje in njemu podobni še koga spravilo k bolj samostojnemu razmišljanju glede “protikovidskih ukrepov” in vsega neprijetnega, kar se v zvezi z njimi zadnje leto in pol dogaja, še toliko bolje!
Ampak to je samo moje mnenje in moj padre (kdaj tudi v štosu 😀 ) pravi, da sem že od nekdaj “malo čuden”! 😉
Ok, takole …
Nisem si mislil, da bom (berite še enkrat drugi odstavek tega zapisa) tudi jaz takole javno omenjal zadnje čase vedno bolj perečo temo, temo cepljenja, ki se zdaj tiče že vsakega izmed nas.
Pa to, poudarjam, počnem brez vsakršne nastrojenosti do tistih, ki ste to že storili. Resno mislim. Glejte fotko!
Zame to ni in ne bo nikoli informacija, na podlagi katere bi kogarkoli predalčkal, označeval, obsojal ali bognedaj “zasovražil”.
(Prosim za izjemno pozornost na predhodna dva odstavka! Hvala.)
V glavnem – brez kakega hudega presenečenja: jaz se nimam namena cepiti.
Že dozdajšnjim in (tako pravijo …) preverjenim cepivom ne zaupam najbolj, ker vidim, kako “super” vplivajo na moje lastne otroke in glede na vse zgodbe, ki osebno vem za njih. … Da pa bi zaupal “(korporativni) farmacevtski rešitvi”, ki je dejansko nastala v nekaj tednih oz. mesecih in se sedaj tako neuklonljivo (in ne glede na statistiko*) vsiljuje vsem starostnim skupinam po svetu … NE, HVALA.
Svojemu(!) telesu zaupam.
Zaupam mu, da lahko z “virusnimi obolenji” (pustimo to, kakšno je njihovo “poreklo” …), ki so z nami in bodo z nami za vedno, opravi po naravni poti in se za to tudi sam trudim.
Trudim se s tem, da krepim svoj imunski sistem.
Pa krucefiks no … – – – ne laufam, kolesarim in se gibam v naravi za brez veze! In se (ob primernih urah seveda …) nastavljam soncu (vitamin D) ter nacejam z limonado (vitamin C) vsako jutro posebej!
Pod hladnim tušem pa tudi ne “zmrzujem” v tri krasne! 😀
No, okej. Neprebojen seveda nisem, in, če že zbolim, med ljudi ne hodim … To je kar se “odgovornosti” tiče … če mi jo že misli kdo kaj naprej metati. 😉
Voilà !
Se pravi:
Trudim se, da se ZDRAV pojavljam med ljudmi, saj tako tudi najbolje funkcioniram, in ob tem za njih upam, da so bržčas prav tako zdravi – ali sami po sebi ali pa jih (če jih) ščiti cepivo, ki mu pač zaupajo, ter bolezni (takšne in drugačne) temu vsled ne širijo naprej.
Ni to fino? Meni nič. Tebi nič. … Bolehnega.
Kakšen krasen novi svet! … In tako bi tudi moralo biti:
Nič obvezujočega torej. Nič zavirujočega. Nič zapiranja. Nič groženj … itd. Skratka vsega, kar (v še večji meri!) obeta nova zakonodaja …
In ko berem nekatere izjave politikov (za katere dejansko upam, da niso verodostojne, ampak da gre za poneverbe …), da bo treba cepiti tudi tiste najmlajše – dojenčke, malčke itd. – no tukaj pa me mine vsaka tolerantnost …
Ja, narod moj, nekaj mi HUDO smrdi …
In če že prehudega intelekta ne premorem in kakih vseznalskih argumentov na tole temo nimam … Evo, tole imam:
O vsem skupaj imam SLAB OBČUTEK!
Še posebej, ker vem in se zavedam, da se vse v tem svetu vrti okoli denarja in moči.
VSE.
. . .
Sicer pa, med nami povedano, se telih tem in debat v realnosti in na štiri oči izogibam po dolgem in počez, ker preveč in totalno po nepotrebnem razdvajajo ljudi.
Takole pač povem. Vsem in (na)enkrat – pamirnabosna.
Ampak to sem jaz in to je moje mnenje. Vsak od vas pa ima seveda svojega, ki ga spoštujem …
Na koncu koncev. Ne cepivo! Če kaj, nas lahko reši solidarnost, razumevanje in zdrava mera odgovornosti drug do drugega. Z eno besedo – ljubezen. (Še enkrat poglejte fotko!! ;D )
. . .
Lepo se mejte & zdravi bodite …
… pa (po starem slovenskem ustnem izročilu) brez zamere!! 😉
Čao …
PS: Še tole. Ta je močna …
Sem slišal zgodbo, da se je en mulček na igrišču v vrtcu začel jokati, da bo umrl, ker mu je maska padla na tla…
Naj začnem razpravljati o tem? Raje ne … 😀
* prav jezi me, saj ničel za decimalko pri številki o tem, kolikšna je smrtnost otrok zaradi bolezni covida, sploh ne znam prešteti …