Skoči na vsebino

BABIČINO SLOVO IN MOJIH 39 LET

neuhojena stezica

Preteklo nedeljo sem dopolnil 39 let, zato smo ga čez vikend non-stop žurali.

Veseljačenju ni in ni bilo konca, ljudi na fešti pa toliko, da vseh niti prešteti nisem mogel. Skoraj smo hodili en čez drugega, a se kljub temu ves čas zabavali. Noro!

Ja, noro izmišljen je bil tale uvod.

Tako so zgledale žurke v brezskrbnih najstniških letih in desetletja pred marcem 2020, ko si k sebi na dom ali pa kam v gostilno lahko še povabil družbo ljudi, pa to niti slučajno ni bilo nič spornega.

Kakorkoli že, najbrž ne rabim nikogar prepričevati, da je ta “nor praznični dan” pravzaprav zgledal precej bolj umirjeno, neobljudeno in spokojno.

Navsezgodaj zjutraj me je familja s pesmijo “Vse najboljše!” najprej vljudno opomnila, da sem spet za leto dni starejši.

Ni se mi uspelo potuhniti, zato sem se sprijaznil z dejstvom in vstal iz postelje.

Odprtih rok in nekoliko raznežen sem sprejel vse čestitke, objel vsakega posebej in se jim iskreno za vse zahvalil, nato pa sem odlaufal svojih “prazničnih” 10 km, ki sem jih nato ob kosilu v krogu domačih in ob luštni debati poplaknil s šampanjcem.

Otroka sta začuda tisti dan kmalu zaspala, kar sem smatral za še eno in zelo drago darilo, zato sem imel pred zaključkom večera še nekaj časa, da sem v mislih šel čez nekatere pomembnejše dogodke preteklih let in se zamišljen ustavil pri najbolj aktualnem v naši žlahti, ki je dobil svoj epilog na včerajšnji večer.

V osrčju svojega doma in obkrožena s prekrasnimi ljudmi se je v večni spokoj podala naša babi Frančiška, ki bo za vedno ostala v naših najlepših spominih, dokler se nekje, tam zunaj v brezčasnosti spet ne srečamo.

Mama, rad(i) te imam(o).

Lepo potuj.

Vse je v redu …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja