“A MEDITIRAŠ ŠE/ŽE KEJ!?”

neuhojena stezica

“A meditiraš še kej?” 

To sem kar nekajkrat slišal v zadnjem času. 

“Švoh,” rečem nazaj, kar pravzaprav pomeni “Ne.”. 

Odkar so otroc se kar nekako ne spravim s priprtimi očmi v tisti “turški položaj”. Sem parkrat sicer poskušal, pa je vse skupaj izpadlo precej jalovo.

Vstal sem sicer dovolj zgodaj, kot ponavadi to naredim, in se z vsemi dobrimi “meditativnimi namerami” najprej premaknil v dnevno sobo. 

Na kavču z ravno prav trdo podlago sem noge zvlekel k sebi, malo na silo vzravnal hrbtenico, s face pobrisal zaspance, zaprl očesna polkna in začel “s krotenjem” tisočerih misli. 

Ko sem ukrotil ta prvi dve (“Zakaj si ne greš raje skuhat kofeta?”, “A ne bi raje počel kaj drugega?”), me je praviloma “nazaj v ta svet” že potegnil Danijelov jok v sosednji sobi. Poskus meditativne jutranje romantike pa je znal prekiniti tudi starejši od obeh fantov, Benjamin, ko je na primer ob 4:30 (!) že prihrumel iz svoje otroške sobe in (če uporabim normalen izbor besed …) izrazil željo, da bi pa on tudi že kar vstal in začel s pripravo na nov dan …

Itak da sem samo razburjeno butnil iz kavča in da iz “rituala spokojnosti” ponovno ni bilo ama ništa.

. . .

O ja, se pa še kako fajn spomnim obdobja iz prazgodovine, ko sem redno meditiral in mi je vsake toliko celo ratalo, da sem zavrgel vso nesnago, ki se mi je tedaj porajala v glavi, ter za moment uspel odleteti izza meja rigidnih okvirjev tega robustnega sveta. 

Taki kratki jutranji utrinki so bili pravzaprav “dogodki dneva”, saj me noben pripetljaj zatem iz “tega sveta” ni uspel tako docela pomiriti, sprostiti in hkrati razveseliti. 

. . .

Kdaj se bom ponovno aktiviral in se spravil k meditaciji, ne vem. 

Kakšno mnenje imaš ti o njej in kako priden oz. pridna si z njenim izvajanjem, ne vem. 

Sem pa težkokategorni sanjač. To pa vem in zato verjamem, da bo nekoč na tem planetu meditacije in/ali “bivanja v sebi” precej PRECEEEEJ več kot danes, saj bomo počasi, eden za drugim in vsak v svojem ritmu, spoznali, da vsa tukajšnja gonja za dosega “nečesa več” nima nikakršnega smisla.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja