STATISTIKA 2021, II. DEL

neuhojena stezica

Nočem biti ponavljajoča se stara plata, ampak sklonjeno priznavam, da me je v prvem novoletnem mesecu čas spet neusmiljeno zgazil!

Cel kup planov glede pisanja sem namreč imel zanj, a na koncu zapisal le nekaj zbeganih misli v jutranji dnevnik ter dve ubogi blog objavi, če še tole štejem zraven, saj “ena ni nobena”, kot smo se v otroških letih (pa tudi kasneje) drli na igriščih.

“Jedata, jedata!” … bi rekli stari ld’je (v Moravčah, za vaše konce ne vem … 🙂 ).

Pa dobro, kar je, je. Kaj naj zdaj? Naj si spulim še zadnji dragocen šop las zaradi tega?

Ne bom, saj vedno bolj postajam zagovornik stare modrosti, ki pravi, da se bo zgodilo vse, kar se ima (že od nekdaj) namen zgoditi. If It’s Meant to Be It will Be al’ kako že gre tisti zlajnan pop komad s presenetljivo poučnim besedilom?

No, pa da se ne zaciklam in ne odjadram ponovno nekam v tri krasne … Tukaj sem, 1. februar 2021 se (že) piše, hvaležen za svoje zdravje, zdravje domačih in vseh vas ter (vsaj ta moment) notranje pomirjen*, k čemur veliko prispeva dejstvo, da je ura res hudo zgodnja ter da otroci še vedno pridno spijo …

Krasno! Idealna prilika, da naredim kratko nadaljevanje prejšnje objave …

Takole:

Ob zaključku januarja torej dokončno ugotavljam, da sem prekinitveni post 16/8 (če ga ne poznate, ni treba izgubljati časa z brskanjem po spletu, bom ob priliki RES kaj več napisal …) uspešno “stestiral”; novoletne dneve sem kot običajno začel “loviti” najkasneje ob peti uri zjutraj, a je kljub temu čas še vedno vozil prek mene; na dva ali tri dni sem oblaufal Moravče; se redno tuširal s hladno vodo in se “v domači javnosti” zaradi blesarij vsaj 5-krat hudo razpi… razkuril, s tem pa se, jasno, na široko ognil ideji o ohranjanju notranjega miru …

Radijsko-televizijskih novic nisem poslušal/gledal, a bil kljub temu na tekočem s “covidomanijo” ter z družbeno-političnim razpoloženjem v državi, ki je kot vse kaže iz dneva v dan bolj v riti in ki me napeljuje k temu, da začenjam RESNO tuhtati o tem, ali bosta interakcija in odnos med ljudmi sploh še kdaj taka, kot sta nekoč bila.

Saj ne pravim, da smo si pred marcem 2020 kar vsevprek padali v objem, a vse kaže, da bomo od zdaj naprej drug drugega gledali še odločneje izpod čela, nezaupljivo in v strahu, poleg tega pa si skakali v lase in bili razdvojeni zaradi različnih pogledov na sedaj že skoraj leto(!) trajajočo “plandemijo”.

Vse tako kaže, pravim, in pri tem križam prste, saj močno upam, da se motim in da bomo kmalu vsi skupaj pogruntali to, kar je že leta in leta nazaj učila dvo(!)kratna nobelova nagrajenka Marie Curie.

“Ničesar v življenju se ni treba bati,” je svarila, “vse, kar je res treba, je RAZUMETI in ZDAJ je čas, da začnemo bolje razumevati, zato da se bomo lahko nehali bati!”

Kaj torej lahko naredimo, da sčasoma popravimo nastalo (nezavidljivo) situacijo? Kam se nam res splača usmerjati pozornost? Kaj je pravzaprav to, kar MORAMO v teh časih začeti bolje razumevati?

To je kontejner za kopičenje strahu. Obrniti ga moramo levo, desno, na glavo in ga zavrteti. Prešnofati moramo vse njegove skrite kotičke, kje v njem se stvari zatikajo in kje ima loputo za praznenje vsega, kar ga razjeda.

OK, dovolj prispodob. Zdaj že vemo. Spoznati in bolje razumeti moramo sebe, saj smo do sedaj že vsi precej dobro spoznali, da je iskanje pretirane utehe v zunanjem svetu mizerno početje.

Stvari se bodo porihtale, ko se bomo nehali boriti za ohranjanje starega sveta, ampak se bomo osredotočili na grajenje novega, v katerem bomo sami s sabo bolj “na ti” – manj prestrašeni, manj zadrgnjeni, bolj mirni, bolj sproščeni in povezani.

Samo to nam bo vrnilo svobodo do gibanja, izražanja, razmišljanja. Samo na ta način si bom nazaj prisvojili možnost ponovnega individualnega in skupnega zadovoljstva. Le tako bomo drug drugega znali spet lepše pogledati.

Tale “miselni vzorec”, ki te dni kroži po spletu, kar lepo povzema to, o čemer govorim:

Aja, še tole, potem pa s “statistiko” zaključim …

Skupno sem si na koncu v januarju pogledal tri filme. Dva sem že omenil prejšnjič, dokumentarni fim Who we are pa sem pogledal pred nekaj dnevi in ga kot odlično dopolnilo temu zapisu in zgornji slikici vsem toplo priporočam v ogled.

Do naslednjič …

Drž’te se!

neuhojena stezica

* hvaležnost za zdravje sem letos na prioritetni listi postavil na prvo mesto, takoj za njo pa se nahaja želja po ohranjanju notranjega miru, ki vsaj zaenkrat res ni nič drugega kot samo želja … 😀

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja