KONKRETEN RAZLOG ZA ZAKLJUČEK SEKERANCIJE …

NEUHOJENA STEZICA

​”Nahajaš se tukaj (glej naslovno fotografijo). Nekje …

Ne moreš se videti, ker si predaleč, ampak tukaj si. Ne veš zakaj ali za kaj. Tega nihče točno ne ve. Vse, kar veš, in vse, kar vem jaz, je to, da si nekje tukaj.

Si na čudno namagneteni in bujno oblečeni majhni mokri skali, ki lebdi na točno določeni točki v “neskončnem ničemer”, ti pa si v primerjavi z njo še precej precej manjši!

No, če bi vse skupaj še nekoliko odzumirali, si še manjši … Tako majhen pravzaprav, da tudi tvoji (še precej manjši možgani) ne dojamejo, kako majcen si.

Skratka, ta tvoja “majhnost” je bila poslana sem na to majhno skalo, obdano s temnim masivnim prostorom brez konca in kraja, ki je lahko vse ter hkrati nič.

Ta skala ti je dala življenje.

Dala ti je vse, kar potrebuješ, da lahko za nekaj časa zaživiš na njeni skorji.

Lahko, da se ti bo ta doba zdela dolga, lahko pa, da se bo zdelo, kot da je tvoje življenje minilo v hipu. Vse je odvisno od tega, kakšne volje si, ko premlevaš to idejo …

A ne glede na vse je realnost ta, da je tvoje življenje še vedno zelo zelo kratka epizoda. Je le en kratek kader v filmu, ki se nikoli ne konča in
ki bi z lahkoto bil odstranjen pa se niti slučajno na filmskem platnu ne bi nič spremenilo.

Torej …

Prisoten si v tem kratkem kadru, na tej skali, in potem nekega dne umreš.

Če si med srečneži, si imel prijatelje, družino in partnerja/je, ki so ob tvojem slovesu nekaj časa žalostni in te pogrešajo, ampak se po drugi strani prizadevajo, da spet ne preveč, saj je zelo utrujajoče biti žalosten in nekoga ves čas pogrešati.

Tvoj sloves jim nekoliko zagreni življenje, a se trudijo, da gredo čez preizkušnjo slovesa brez prevelikih ran. V ta namen počnejo različne stvari, ki jim olajšajo fazo žalovanja ali pa gredo na terapijo.

In, ja, prav res: tudi oni bodo v tem življenju uspešni – vsak po svoje – in bodo na koncu umrli.

Še to. Če si med posebnimi “srečneži”, boš nekoliko dlje pogrešan in ljudje se te bodo zapomnili za nekoliko dalj časa.

Mogoče si med bivanjem na tej skali naredil kaj takega, kar je imelo vpliv na večjo maso ljudi. Mogoče si bil zelo umetniški ali pa bister oziroma si imel dobro sposobnost vodenja. Mogoče si bil izumitelj.

A po večini te žalujoči ne bodo osebno poznali, zato o tebi ne bodo spet preveč in podrobneje razmišljali. Pa tudi ko/če bodo, bo to njihovo razmišljanje baziralo na njihovih predpostavkah o tem, kdo si bil …

No, in tudi oni, prav vsak posebej, se bodo slej ali prej od tu morali posloviti in čez čas bodo za ta svet vsi ljudje in z njimi vsi njihovi spomini umrli.

A to zate ne bo pomembno. Zame ne bo pomembno. Ne bo pomembno za nikogar, saj nas tu – na tej skali – takrat ne bo več.

Stvari, ki si jih naredil, besede, ki si jih izgovoril, vpliv, ki si ga imel (dober ali slab, velik ali majhen …) vse bo izgubilo “tvoj naziv” in postalo bo nepomembno.

Zato pa, če si zaradi česarkoli nervozen ta moment, zaskrbljen, paraliziran od strahu ali te karkoli oz. kdorkoli dela nervoznega … se ustavi.

Če predvidevaš, da ti bo pri tvoji naslednji “misiji” (ni pomembno, kaj to je!) spodletelo ter da bo tvoje življenje s tem odločeno, se ustavi.

Ustavi se, če misliš, da celotna usoda nadaljnje realnosti tiči na tvojih ramenih, saj temu ni tako.

Prav v​se bo v redu​, saj si iz povsem misterioznega razloga in na podlagi redkega verjetnostnega izračuna še vedno na tej čudni skali​ -​ ​n​​a​ tem planetu, ki daje življenje življenju​ – inteligentnemu življenju – tebi.

Si v vakuumu potencialnega vsega. Si na igrišču zavesti in zavedanja, ki ima kapaciteto čudenja, emocije in mišljenja. 

EDINO RESNIČNO NAPAKO, ki jo lahko narediš je, da slednjega ne prepoznaš … Da se nikoli ne sprostiš in uživaš v tej smešni in navdušujoči absurdnosti vsega.

Sam odločaš o pomembnosti in EDINO RESNIČNO NAPAKO lahko narediš le, če v tej zamisli ne najdeš svobode in inspiracije.

Tu si zato, da raziskuješ. Tu si zato, da se povezuješ s tem, kar bi naj pomenilo biti ti – na tej skali, v solarnem sistemu, v galaksiji, v univerzumu … v kdo ve čem že …

Za prijaznost, znosnost, zabavo, smeh, jok, poskus, zdrs in ponoven poskus je vedno prostor, ne glede na to, kaj v življenju se ti zgodi in kje se nahajaš.

Najslabši možen scenarij je še vedno ta, da poskusiš biti to, kar si, in da s strastjo, iskrenostjo in prizadevnostjo delaš to, kar delaš, a ti gre kljub temu vse po zlu …

Pa vendar greš od tu vseeno naprej. Naprej prav tako kot vse ostalo …”

(Prevedeno in povzeto po spodnjem videu …)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja