Včeraj sem na svojem FB profilu objavil fotko. Tako malo, za štos. Da ljudem ob pogledu na zaraščenega očalarja (ni bila fotka iz uvoda tega zapisa 🙂 ) privabi nasmeh na usta ali pa zgražanje … Karkoli … ampak recimo, da je bilo bolj mišljeno tisto prvo. 😀
Zraven pa napišem stavek. Ajde dva stavka. No, pa so bili kmalu trije … In na koncu, ker se s pisanjem kdaj pa kdaj ne znam ustaviti, je ob fotogradivu ratal cel zapis.
Ker je bil v zelo kratkem času deležen presenetljivo lepega odziva (hvala prjatli!), ga pripenjam še tule, ker mogoče komu postreže z dodatnim razlogom za (večkrat) sproščena lica. 😉
. . .
“Ja, BINGO, tale atka na fotki sem jaz!
Judita, sestrična moja, tebi pa hvala, ker si ga/me šklocnila na tak prelep dan in ker veš, da se s selfiji ne znajdem najbolje.
Ko si mi prek sporočila poslala, kar si ujela v objektiv (pač – tole je ratalo, kaj naj …), si dopisala “Pa smej se čim več!”…. in sem se – takoj nasmejal, ker mi je smeh blizu, a se ob tem vseeno zamislil ter se začel čohati po prazni, vsak dan obsežnejši površini med lasmi.
“Madona,” sem si rekel, “kako simpl in kul nasvet, ki nam tolikokrat pade v objem uhljev, a ga tako malokrat zares SLIŠIMO.”
Nakar so se mi pred očmi zarolali filmi tele sorte …
Trmoglavi otroški spomini, čas osnovne šole ter njegova otročja razočaranja. Pa nadležno obdobje pubertete in srednješolski mozoljast obraz ter nepojasnjena zadrega, ki sem jo takrat tako zvesto na vsakem koraku nosil s sabo. In faks, kjer sem se konstantno spraševal, kaj tam sploh počnem, a po drugi strani v predavalnicah in na dvorišču spoznaval ljudi, ki še vedno bogatijo moj vsakdan. Pa spomnil sem se prvih daljših popotovanj in negotovih poslavljanj od domačih, številnih nadležnih preizkušenj na delovnih mestih ter vseh ostalih neprijetnih dogodkov, ki – hočeš nočeš – pravtako zarisujejo potek naše življenjske poti.
V glavnem, ob vsem obilju krasnih življenjskih spominov, sem se zašetal med tistimi, ki so v preteklosti z mojega lica kradli priložnosti za (na)smeh.
In me rukne kot strela z jasnega …
“Je to bilo res nujno? Se drugače ni dalo? Je lajf sam po sebi res tako trdosrčen, neusmiljen … Tako zarustano resna stvar?”
Danes trdim, da ni … In ne rečem, da vsaki, a marsikateri življenjski okoliščini bi se res lahko samo nasmejali, jo s tem “razorožili” in ji odvzeli “namišljeno težnost”, s čimer bi ustvarili veliko več manevrskega prostora za uspešne (mogoče tudi nevsakdanje) rešitve, če bi to sploh bilo potrebno.
Ampak jasno, to je povzetek iz pravljic, ki jih proti večeru začenjam prebirati malemu Benjaminu. Tako razmišljanje in takšni (pravtako možni) odzivi so nam tuji, razlog za to pa je simpl, kot je simpl tisti nasvet o “nošenju nasmeha”.
Glasi se: PRERESNO SE JEMLJEMO. SAMEMU SEBI SMO (PRE)POMEMBNI.
Skrajno pomemben je naš status, skrajno pomembno je naše intelektualno znanje, izjemno pomembna je naša vloga v družbi. Še kako pomemben je naš stas, pa naš poklic. Pa jako pomembna so seveda naša prepričanja in tudi tuja mnenja o nas samih. Vse kar počnemo in smo, vse, kar imamo na sebi in ob sebi, je še kako pomembno …
In kjer je kup resnosti in pomembnosti, tam je branjenje in opravičevanje, tam so dvomi, zavist, očitki in sleherne skrbi.
Kje pa je potem sproščenost in njen podmladek, ki ga je v tem svetu premalo in mu pravimo (na)smeh?
Ja, BINGO, na kontra strani! … in sočasno si obojega ne moremo lastiti.”
