Kdo je simpatična punca na fotki?
Živ dokaz, da tudi mladi ljudje znajo razmišljati s svojo glavo, si želijo iz izkušnje življenja izbezati kar največ, se lotevajo novih stvari in se dobro zavedajo, da smo za raven lastne sreče v največji meri odgovorni sami.
Puc. Lara Puc. Je na fotki.
Komaj je dobro prestopila prag dvajsetih, a po pogovoru z njo in po njenem pristopu do vsakdana, ji tako skromne številke v upihanih svečkah človek težko pripiše. Ta mlada navdušena športnica namreč zrelostno prekaša marsikoga iz družbe “starejših odgovornih odraslih” …
Obožuje življenje in hrepeni po poučnih svežih dogodivščinah, njen največji strah pa je, da bi se zagozdila v brezbarvni dnevni rutini …
“Odkar vem zase, sem precej nemirnega duha in življenja brez vsakodnevne sape svežega vetra v svojih jadrih si ne predstavljam, ” pravi IN, medtem ko mladina po večini premleva o svoji naslednji odštekani frizuri ter kako bo ta izpadla na instagramu, sta Larina največja želja in izziv ta, da bi vedno ohranila mlado dušo in srce.
Navdušeno razlaga, da bi vedno rada bila odprta za nove ideje in priložnosti ter za nenehno delo na sebi, saj drugače sama sebe nikoli ne bo mogla uzreti v kar najbolj “dovršeni izvedbi”.
Življenje ji predstavlja pustolovščino, ki nam streže z najrazličnejšimi priložnostmi in od nas je odvisno, za katere se odločimo in kako med njimi krmarimo. “Sicer pa,” nasmejano pove, “ima prav vse, kar se zgodi, na koncu nek smisel.”
Ne spomnim se, da bi meni rojile po glavi take življenjske modrosti, ko sem bil njenih let, se pa v živo spomnim familijarnih obiskov pri njenih starih starših in tega, kako je bila mala Lara vedno do vratu zakopana v knjige z živalskimi motivi in, če sem bil jaz vesel, da sem takrat nekako uspel ločiti povodnega konja od nosoroga, je njena čisto micena otroška glava že vedela poimenovati prav vse iz širnega živalskega sveta.
A ne samo preko knjig, tudi sicer je Lara že v otroških letih preživela ure in ure v družbi živali, ob katerih, tako pravi sama, se je vedno počutila bolj sproščeno kot ob ljudeh, ter z navdušenjem opazovala njihov način komuniciranja, ki je običajnemu človeku neopazen.
Da bo nekoč veterinarka, je vedela že v zibki, in rada prizna, kako zelo ji je otroštvo zaznamoval čas preživet z njeno drago babico Mijo. Ta ji je vedno nudila vso pozornost in vanjo močno verjela, v tandemu pa sta ušpičili kar nekaj popotovalnih vragolij.
V Keniji, na primer, sta se naključno srečali iz oči v oči s hijenami, po puščavah severne Afrike sta v “rodeo načinu” jezdili kamele in se skupaj potapljali na koralnih grebenih Rdečega morja.
“Živali dojemam kot popolnoma enakopravne prebivalce našega planeta in ob vsej alternativni rastlinski prehrani ne vidim smisla v pobijanju drugih bitij za lastne potrebe. Poleg tega obožujem rastlinsko prehrano, ki mi zelo pomaga, da bolje funkcioniram ter dosegam veliko boljše športne rezultate kot kadarkoli prej,” je povedala, ko sem jo vprašal, zakaj je postala veganka, mene pa, ki od časa do časa še vedno posežem po šniclu, spravila v upravičeno zadrego, med katero sem ugotovil, da naju je debata neizbežno(!) pripeljala do sveta športa, ki tako kot živalski svet zvesto bogati Larin vsakdan, krepi njeno telo in “kroti” nemirnega duha.
Kot (osnovno)šolarka se je najprej srečala s tekom in še vedno ji ne gre iz glave njeno prvo tekmovanje v krosu, na katerem navkljub odlični pripravljenosti ni osvojila stopničk. Zaradi strogosti in prevelikih zahtev do sebe se je s porazom zelo težko sprijaznila in povešenega nosu sklenila, da nikoli več ne bo tekmovala.
A vsi vemo, kako je z zarečenimi frišno pečenimi hlebci kruha … Lara je namreč kmalu zatem našla svojo prvo pravo športno ljubezen v obliki nogometa, ki jo je v vseh letih treniranja in ekipnega tekmovanja marsičesa naučil in s katerim, pravi sama, je tudi osebnostno zrasla.
Če se zdaj sprašujete, kaj na zgornji fotki počne skrajno osredotočen štirinožec, naj vam prihranim puljenje las in povem, da se Lara dan danes veliko ukvarja z različnimi pasjimi vlečnimi disciplinami in da trenutno najbolj zavzeto promovira canicross oziroma tek s psom.
Gre za disciplino, pri kateri sta tekač in pes ves čas povezana z elastično vrvjo, pri tem pa pes, oblečen v oprsnico, vleče tekača ter mu tako pomaga pri teku.
Lara želi za to zvrst športa navdušiti kar največ ljudi, saj se zaveda in tudi sama na lastni koži občuti, kako močne vezi se zgradijo med psom in vodnikom, kadar delujeta skupaj, v ekipi ter pod pogojem, da človeški del posadke opusti pretirano željo po dobrih rezultatih ter začne samo uživati v tem, kar počne.
Lara pravi, da sta jo tako tekmovalni kot netekmovalni šport ogromno naučila. “Vsak športnik,” izpostavlja, “se zagotovo kdaj sreča z oviro, on pa se odloči ali ga bo ta do konca poklapala ali pa, na drugi strani, bo dovolil, da ta iz njega potegne tisto najboljše – življenjsko lekcijo. Pri pasjih vlečnih športih ni nič drugače. Vzponom neizbežno sledijo padci, a ker gre za tandemsko delo, ni prostora za sebičnost. Pomembno je zgolj to, da se, skupaj s psom, dobro počutimo in zabavamo.”
“Včasih zmagaš, spet drugiš se naučiš.”
Življenje je stvar perspektive in, če kdo, se Lara tega globoko zaveda, zato okrepljeno zapisan zgornji nauk vedno nosi s seboj in za svoje učitelje jemlje vse in vsakogar.
Poleg pisanih življenjskih izkušenj, športa, mnogih poznanstev, popotovanj in številnih hobijev se še posebej od živali – naših zemeljskih sostanovalcev – nikoli ne bo nehala učiti, saj jo vedno znova presenečajo in dajejo svežega navdiha, ki je eden glavnih “krivcev”, da bo življenju še naprej rekla DA. Da si bo drznila, tvegala in poskusila. Kaj? Dihati svobodno in s polnimi pljuči ter vedno znova ustvarjati prijetne spomine.
. . .
Lara, hvala ti za zgled in želim ti, da še naprej uspešno krmariš med izbirami na svoji pisani in (že zdaj) izjemno bogati “neuhojeni stezici”. 😉
PS: Za več informacij o canicross-u in ostalih Larinih (nevsakdanjih oz. “neuhojenih” 🙂 ) hobijih lepo vabljeni k obisku njenega FB profila … TUKAJ! 😉