Zadnje čase sem pogosto malo “našpičen”. Tak, malo nervozen.
Seveda tega ne kažem navzven. Med publiko. Med maskami. Ker to se ne spodobi … (Ne?)
To se (po)kaže doma. Med domačimi. Itak.
Mojo osornost kasirajo otroci, žena, na nišanu so kdaj pa kdaj tudi starši.
Niso to neke nečloveške “rabuke” in izpadi brez primere. Gre za manjše plazove nakupičene živčnosti, ki podobo na ogled postavijo v spremstvu zvišane intonacije glasu in butastih opazk.
Vam pravim … Kr neki!
In vse seveda brez domnevno znanega vzroka in seveda slehernega pozitivnega učinka – samo kontra!
. . .
Nervoza pač. Zametki jeze. Nemočnost. Si rečem …
Ampak, resno, od kje?
OK. Ja. Bo držalo. Sem mnenja, da si srečo krojimo sami … a še vedno se kaj takega lahko vprašam, ne?
Da bi dobil inspiracijo, se zamislim in medtem pogledam skozi okno – ven, na svež zrak in prostranost …
… tam pa vidim ljudi, ki se drug drugemu na dolgo in na široko umikajo;
… čutim prestrašenost, ki vibrira v atmosferi;
… zaznavam negotovost, ki prepaja človeško klimo.
. . .
Mogoče pa moja nasršenost vendarle nosi konkreten razlog. Si naknadno rečem …
… Mogoče njen vzrok tiči v nečem, kar se tiče nas vseh – kolektivno.
Kaj pa če se samo ne morem sprijazniti s trenutno situacijo, zavrte emocije in energijo pa nekako vendarle moram izraziti (oziroma drugače skorajda ne gre …)?
Šibak pomislek, a kljub temu – (vsaj malo) resničen?
. . .
. . .
Hmmmmmmm.
Ko le ne bi “absorbirali” tega, kar v prvi vrsti sploh ni naše in ko se le ne bi dopuščali “odnašati” vsem možnim idejam, ki niti slučajno ne doprinašajo k SKUPNEMU dobremu.
To so moje želje.
In pa ne bi imel nič proti ZDRAVI razsodnosti in ravno pravi meri optimizma … ter seveda zavedanju, da je realnost RES naša domena in da smo mi (sami) odgovorni za to, kakšna bo kolektivna atmosfera.
Bo ta (kaj) kmalu (spet) bolj solidarna in predvsem manj prestrašena???
. . .
“Vedno na koncu sta dve poti” (Pop Design 1991)
Zakaj bi izbirali tisto, ki je ni (ali ki pelje v pogubo)!?