Skoči na vsebino

NE BO LAHKO, BO PA VREDNO

NEUHOJENA STEZICA

Ta naslov nosi eno od poglavij v knjigi Neuhojena stezica in v njem pišem takole:

“Spomnim se na ure telesne vzgoje. Za časa razrednega pouka je bilo to – pred slabimi tridesetimi leti. Učiteljica je rekla: »Danes bomo tekli do tistega drugega križa tam zgoraj ob cesti in nazaj. Šeststo metrov je to. Saj bo šlo, a ne?«

Preteči kratko razdaljo mi nikoli ni bil problem in tudi precej hitro sem znal z njo opraviti. Povsem druga štorija so bile daljše trase. Te mi zares niso šle! Sopihal sem in se boril sam s sabo, z drugimi pa, če mi je ostalo še kaj moči …

Ker takrat še nisem znal grdo govoriti, sem na predlog učiteljice samo pritajeno zamomljal: »Ah, ne no …« ter se seveda vdal navodilom. Na njen znak se je celotni razred pognal v dir, tisto, kar sem izvajal jaz, pa je bilo bolj podobno plazenju.

Zrak sem plitko zajemal in pod rebri me je zbadalo, kar je samo pomenilo, da je glavna dihalna mišica trebušne prepone dobivala premalo kisika, ampak tega kot mulec seveda nisem vedel. Vse, kar mi je bilo jasno, je bilo to, da zadnji pač ne smem biti in da me le trma lahko “obvaruje” pred domnevnim ponižanjem, ki ga prinese zadnje mesto.

A to je bil preveč površno zastavljen cilj in po končanem teku sem se užaloščen, zariplega obraza in v vsesplošnih bolečinah, bržčas prvič dotlej, resno zamislil. Za tako slab “performans” na dolge proge namreč nisem smel v celoti kriviti astme in njenih zlih napadov, s katerimi sem se bojeval, ko sem bil še čisto majhna grinta. Četudi me je v določeni meri bolezen dihal še vedno ovirala, sem nekako čutil, da imam večji del preprek, s katerimi se pri teku na daljših razdaljah ubadam, naloženih v svoji glavi.

Od takrat naprej se nisem več ukvarjal s tem, kateri po vrsti bom prečkal ciljno črto, sem si pa rad jasno predstavljal čase, ko mi bo tek v veselje. Svojo trmo sem začel uporabljati v druge namene – po končanem pouku sem se večkrat odpravil teč.

Joj, kako sem se mučil! Počutil sem se kot kak prenatovorjen šlepar, čeprav odvečnih kilogramov sploh nisem imel. Kar nekaj časa sem nad odločitvijo redno obupaval. Znašel sem se v strašanski coni neudobja, ki je trajala vse do konca osnovne šole, ko pri telesni vzgoji ni bilo več mojega pritajenega momljanja. Redna vadba v okviru rekreativnega teka je navsezadnje le poskrbela, da sem imel sčasoma pri gibanju na zalogi vedno dovolj sape in da me dihalne mišice trebušne prepone niso več zbadale.

Danes redno tečem in brez teka ne morem. Šport na splošno sem po omenjenih blamažah na “dolgih” trasah (narekovaji zato, ker 600 metrov dolžine seveda ni dolga trasa, ampak takrat je zame to zagotovo bila!) vzljubil in do njega začel gojiti spoštljiv odnos.”

. . .

Zakaj mi ti spomini rojijo po glavi ravno zdaj? Nimam za početi nič drugega?

Imam, ampak …

… v kratkem bo cona (ne)udobja spet na pravi preizkušnji!

Letošnji Tek na Limbarsko goro je za vogalom …

Ne bo lahko, bo pa vredno. 🙂 Se vidimo? 😉 😀

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja