NA GLAVO (pri 220 km/h) – “EPILOG”

neuhojena stezica

“Jah, nč. Vržt se grem!”

… so bile besede, ki sem jih zamomljal sam pri sebi in napol usran, potem ko mi je arsova vremenska napoved dotajčila, da bo konec tedna čez in čez šajba (berite: “sonček brez oblačka”).

O tem govorim …

A kljub dolgoletnim željam po tej noriji, je v istem šusu potrkal na vrata pezde! (Če ste prebrali knjigo Neuhojena stezica, ta moment točno veste, koga oz. kaj imam s tem v mislih. 😉 )

Preizkušal in najedal me je z besedami “Kaj je men’ tega treba???”, medtem ko sem z drugo in neustrašno možgansko poloblo že premleval, kdaj in kako jo bom pičil proti Stični, kjer naj bi se zgodil spektakel, ki je na mojem “bucket list-u” že leeeeeta.

Kocka je padla in sem se pofočkal. V četrtek, dober teden dni nazaj, pa mi je na telefon že uletel tale sms:

“Pozdravljeni. Prihod na letališče Šentvid pri Stični v petek, ob 13:00h. S seboj potrebujete športna oblačila in obutev, za vse ostalo bomo poskrbeli mi. Prosimo vas, da nam potrdite prejem tega sms sporočila. Lep pozdrav, Tomaž Hrast www.prostipad.si

Ob prejemu sms-a sem zašibal na prvi travnik, potnih rok odtrgal šop marjetic in začel mrmrati: “Grem. Ne grem. Grem. Ne grem. Greeeem. Ne greeeeem. Gre…”

Okej, priznam, tega se nisem šel, ampak potne roke sem pa res imel, ko sem Tomažu stisnil nazaj tisti “Se vidimo.” (in ko so mi v roke izročili pogoje za sodelovanje … 😉 )

Pač … podpisal sem. (Foto: by Alex – dolgoletni amigo, ki mi je tokrat bil v moralno podporo iz tal, a sem prepričan, da bo naslednjič šel tudi on korak dlje oz. višje … 🙂 )
Na tej fotki se ne ve, kdo s pogledom koga bolj plaši … a to je samo krinka!

>> Prevrtimo naprej mix omahovanja in pričakovanj ter s tem prihranimo nekaj spletnega prostora … >>

V NAJLEPŠEM možnem vremenu in po NAJBOLJ kul uverturi v svet prooooostega padanja ter z vso potrebno opremo opasan čičam (zaenkrat še) v notranjosti aviončka (iz naslovne fotke).

Smo nekje na 4000+ metrih, za mano pa sedi Tomaž Hrast, ki me je lepo po korakih od vzleta naprej že čvrsto privil k sebi.

Ajde ajde, to se res sumljivo sliši in že vidim, kako se nekateri hihitate, ampak tandem je pač tandem no! 😀 … Ti, Tomaž, če to bereš, pa res ti še enkrat iskrena hvala za vso prijaznost in maksimalen profesionalizem!

V glavnem, da ne zalutam …

Še dobro se nisem zrajtal in že sem sredi ničesar (pri najboljšem možnem razgledu) bingljal nekaj kilometrov nad tlemi. Čakali smo primeren moment za skok … potem pa ….

… niti nisem točno vedel, kaj se sploh dogaja, ko me je mati Zemlja kar naenkrat začela z veliko brzino srkati v svoje naročje.

Objel me je največji občutek svobode, ki si ga človek lahko domisli …

Zgodila se je čista padalska nirvana, ki se je NE DA opisati, zato vse izvenzemeljsko-ekstaznih občutkov željnih pozivam, da se opogumite in skok iz aviona še v tem življenju realizirate.

Vsako razpredanje od tu naprej bi bilo odveč, razen tega, da že razmišljam, kdaj naslednje leto bi si spet lahko rezerviral čas in denar za novo dozo zračne magije. 😀

Mogoče se mi pridružite takrat … 😉

Lep vikend! 🙂

.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja