V želodcu mi je vrelo. V faco sem bil bled kot stena. Še familja me ni prepoznala.
Izdajali so me samo mozolji. Par komadov na nosu, dva SEVEDA na sredini čela in nekaj že zelo zrelih na bradi …
Prvič sem odhajal v srednjo šolo.
Na busu 6 pa 1o iz Moravč sem se gužval, komaj zajemal zrak ter ves čas prestopal iz ene na drugo nogo, kot da že nekaj dni ne bi uspešno spraznil svojega mehurja.
Švical sem in mrazilo me je hkrati.
Nisem vedel, kam naj gledam in kot nalašč tisto zgodnjo uro na avtobusu ni bilo niti enega samega poznanega obraza.
V gužvi ostalih fazanov in že ustoličenih srednješolskih frajerjev sem se počutil zgubljeno in v strahu pred tem, kaj vse me čaka v Ljubljani, sem enega za drugim glodal nohte na roki.
Še pod pokrovom avtobusnega motorja bi se bolje počutil. Ok, pretiravam, ampak vsaj placa med vožnjo bi tam imel zagotovo več!
Zmečkan med množico sopotnikov v zatohlem avtobusu, “s polnim mehurjem” in prestrašen sem se odpravil v nov in kompletno nepoznan dijaški svet, kjer se v naslednjih štirih letih nisem naučil skoraj nič.
Sem pa spoznal tam kar nekaj krasnih ljudi, s katerimi še danes ohranjam stik, pogruntal sem tudi, kje vse po Ljubljani strežejo kafe (in točijo pivo), ter KMALU za tistim prvim nervoznim dnem ugotovil, da je status vozača pravzaprav eden najugodnejših statusov, ki sem jih bil kdaj koli deležen. 😉