MOJA MENTORICA – TA’ SKODRANA – PETRA ŠKARJA

Petra Škarja

Čisto sam lahko ustvariš le malo, s sodelovanjem pa je moč doseči marsikaj enostavno zato, ker več glav več namozga, kar smo vsi že slišali, in več rok premeče več ceglov – ta ni tako pogosta, a tudi še kako drži…

Pomoč in kooperacija med ljudmi se vedno bolje obnese, a redko pride sama od sebe. Zanjo moraš vprašati. Zanjo moraš (lepo) prositi. Če pa v življenju za usluge ne prosiš, je odgovor, ki ga dobi(va)š, vedno “Ne!”.

Nedaven primer izjemno koristne pomoči ter velike spodbude se mi je pripetil v zvezi s pisanjem in izdajo moje prve knjige. Naproti (in na mojo prošnjo – berite zgornji odstavek 🙂 ) mi je pristopila v podobi skodrane in (vedno!) nasmejane Petre. Petre Škarja. 

Petra Škarja

Mnogi jo že poznate, mnogi jo še boste spoznali, saj je (med drugim) zelo uspešna slovenska avtorica knjig. In če se slučajno sprašujete, je odgovor “Da.”. Energija, ki jo oddaja, je prav tako “naelektrena”, kot so “skodrano-naelektreni” njeni lasje. S svojo živahno iskrenostjo in zbujajočo pozitivnostjo sogovorca predrami, ga z lahkoto spravi v dobro voljo, mu da razmišljati, predvsem pa mu ponudi svežo in čisto spodbudo …

Da si je vzela čas in mi pomagala pri nastanku Neuhojene stezice, sem jo moral zvleči z gora. Tjakaj namreč pogosto zahaja in hribolazenje je, poleg pisnega ustvarjanja seveda, ena od njenih največjih strasti.

No, OK, ni bilo čisto tako. Petra je zelo odzivna, verjamem pa, da ji vikend izleti v gore še kako pomagajo, da se lahko  osveženih misli nato loteva projektov, kot je bila denimo moja knjiga, ter mnogih mnogih drugih, za katere neustrašno in z veliko dobre volje poprijema.

Njen zadnji in precej odmeven knjižni projekt je Virus idej, v katerem boste lahko našli tudi moj prispevek, za kar sem hvaležen in vesel kot kakšen mali otrok na pravi poti prvega kobacanja.

Sicer pa sem Petro prvič uspel srečati na njenem seminarju Kako izdati in promovirati knjižna dela. Videlo se je, da tisto popoldansko srečanje pred polno predavalnico “pisateljev v nastajanju” ni bil njen “prvi rodeo” in da je dobro vedela, o čem govori, predvsem pa nam, udeleženim, ni risala mavric in neskončenega sonca na področju knjižnega avtorstva. 

To je bil tudi povod, da sem jo pocukal za rokav in jo milo prosil, da mi pri uresničitvi pisno-ustvarjalnih idej priskoči na pomoč.

Šla sva na kavo, se fino ujela v debati in skupaj zastavila projekt, na katerega je ta spletni kotiček tako dolgo dolgo čakal.

. . .

Petra, hvala ti za vse nasvete, (modre in zdrave 🙂 ) usmeritve in tvojo krasno energijo, ki ni drugega kot izjemno nalezljiva.

Ravno zaradi tebe bom še bolj to, kar sem, posvečal pa se bom še več temu, kar me veseli.

Še več bom pisal. 😉 

Hvala ti. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja