Večina dni na naš potek življenja v nobenem smislu nima pretiranega vpliva, a vseeno je v času našega bivanja na Zemlji kar nekaj takih dni ali obdobij, iz katerih se (o sebi in okolici) ogromno naučimo, nas preusmerjajo na drugačne življenjske tirnice in so kot taki natrpani z goro presenetljivih pripetljajev, poznanstev ter nevsakdanjih situacij, s katerimi se po svoje spoprijemamo.
Ob zaključku vsakega starega leta si mrmram, da naslednje, novo, zagotovo ne more biti in ne bo tako pestro kot iztekajoče se, a me vedno preseneti dejstvo, da je prav vsako naslednje doživeto leto še bolj pisano in “na horuk”, še bolj nepredvidljivo in še dodatno založeno s priložnostmi za bogatenje življenjskih spoznanj.
Prav vsako leto pridejo dnevi in obdobja, ko se zgodi nekaj, kar zamaje moje preteklo razmišljanje in prepričanja. Prav vsako leto se zgodi nekaj, kar me dodatno prizemlji in me naredi malenkost bolj ponižnega. Prav vsako leto pridejo tudi momenti, ko pomirjen zaspim, sem s svojim početjem sam pri sebi zadovoljen in si rečem: “Pa saj je vse OK! Ne rabiš nič več. V redu ti gre. V redu si.”
Letos še na polovici nismo, pa že (spet) lahko rečem, da si bolj pester potek 2020-ke težko predstavljam, kar mi zna potrditi vsakdo, s katerim mi uspe malo konkretneje podebatirati.
Nekateri so v tem letu po (res) dolgem času ali prvič zamenjali službo, kopica jih je šla (še pred korona situacijo) na potep, ki je bil dolgo na njihovem “bucket list-u”, veliko se jih je odločilo obrniti na glavo (ter na bolje) svoj življenjski stil in so pri svoji nameri presenetljivo uspešni, kar nekaj je takih, ki so zaradi svojih razlogov prekinili dolgoletna partnerstva, par dobro poznanih ljudi pa bi v iskanju pravega spokoja najraje za vselej zapustilo ta grabežljivo naravnan družbeni sistem.
Skratka – dogaja se in to na polno.
Jaz sem se recimo, tako kot večina izmed nas :), letos naučil uporabljati aplikacije za videokonferenčne klice in se (zopet) odpravil na samostojno podjetniško pot – tokrat z namenom, da si dolgoročno ustvarim več časa za pisno ustvarjanje ter ostale s pisanjem povezane dejavnosti. Realiziral sem svojo prvo knjigo in začel spoznavati svet založništva ter imel na ta način vrsto zanimivih srečanj z ljudmi, ki jih še v začetku leta nisem poznal. Pa prvič sem zamesil in zažgal spekel kruh, slišal sina, kako izgovarja prve besede in me nagovarja z “ata” (… kar morava še razčistiti… mislim “ata”?! Halo!) ter najpomembneje: kmalu po silvestrski noči mi je bila (z dokazi podprta) postrežena informacija, da bom letos ponovno ata očka. 🙂
Skratka – dogaja se in to na polno.
Če mi v drugi polovici leta uspe ohraniti vsaj toliko kondicije, da se ponovno udeležim teka na Limbarsko goro (in tam ne pregorim), ter ohraniti toliko poguma in živcev, da se vržem z aviona (s padalom seveda!!!), bo pa sploh terna! 😀
Sicer pa ravno danes, kljub celodnevnemu preizkušanju moje mirnosti s strani neprespanega Benjamina, doživljam enega tistih dni, ko bi si lahko rekel “Pa saj je vse OK! Ne rabiš nič več. V redu ti gre. V redu si.” … in, evo, prav zdaj razmišljam, da si tudi bom. 😀
. . .
Družba, upam, da se imate fino, da vam je življenje naklonjeno in hvala prav vsakemu posebej za podporo in za obisk na tem spletnem kotičku. Takšna in podobna sporočila kot so ta spodaj pa me v zadnjih dneh še posebej radostijo… Hvala! 🙏
Zelo lepo napisano in resnično. Mi je dalo marsikaj misliti, ker imam sama težave z vzgojo in vedno znova se sprašujem ali sem dobra mama, kaj delam narobe, zakaj sem slabe volje. Res se moram ‘naštelat’. Pa si na koncu rečem ‘Ah, sej bo’
Hehe. Je kar turbulentno tole leto, ja. Na vseh področjih. Tudi na vzgojnem. 🙂 Bomo videli, kaj bo prinesla druga polovica … 😀 Andreja, v redu si, dobro ti gre! 😉 Tenks … Lepo nedeljo želim.