“Na dveh posteljah hkrati ne moremo spati. Ne moremo se peljati v dveh avtomobilih sočasno. Ne da se jesti hkrati z dvema jedilnima priboroma, in prav tako lahko sicer poskušamo, a nam ne bo uspelo opravljati velike potrebe v dve WC-školjki hkrati.
Voda enako teče navzdol tako iz navadne Armalove pipe kot iz tiste pozlačene Hansgrohove. Plus vsega tega krsta nima nobenih žepov, zato se nam ni treba obremenjevati s tem, ali si bomo do našega odhoda s tega planeta nagrabili dovolj.
K sreči sem obdan z ljudmi, ki so jim te stvari jasne in si z mano delijo mnenje, da je le enostavno življenje veselo življenje, zato ni čudno, da večina njih z mano vred sanjari o hiški na robu gozda, zakurjenem kaminu, udobnem naslanjaču, doma spleteni jopi in pridelanem krompirju ter o neokrnjeni naravi pred vhodom v dom.” (iz prihajajoče knjige Neuhojena Stezica)
. . .
Pretekli vikend sem si v prijateljski družbi in po “robinzonsko” privoščil oddih ob morju … Brez tuša, brez “regularnega” WC-ja, prepolnega hladilnika, udobnih jogijev in brez optičnih internetnih povezav smo se odklopili od ponorelega sveta ter za hip ponotranjili, kako čudovito je enostavno življenje, medtem ko smo iz “skockanih”, a popolnoma zapuščenih hrvaških plaž, opazovali Piranski zaliv (na fotki) …