Točno to. Kdo bi si mislil?
Jaz garantirano ne. Zame je bil že cel VELE dosežek to, da sem sam sebe takrat (slabih deset let je že od tega) prepričal v eno stvar.
“Lej, dec,” sem si rekel, “ne bo po tebi, če objaviš teh nekaj zapisanih vrstic, da jih prebere še kdo drug.”
Sicer je tej kratki “notranji pridigi” sledilo še veliko ugovarjanja, a ob tem, ko me je že gnalo na WC, sem le stisnil tisti gumb “objavi” in s tem pričel ustvarjati ta spletni dnevnik.
Da bo ta (vsak čas) zaživel tudi v knjižni obliki, si po takem nesigurnem in mlahavem štartu seveda nisem drznil niti predstavljati.
A pisanje mi je priraslo k srcu in tako se je ideja o izdaji knjige na koncu znašla celo na mojem “bucket listu”.
Tam me je čakala in gledela izpod čela precej dolgo, dokler se ji lani na jesen vendarle nisem posvetil.
Pojma nisem imel, kako naj se zadeve lotim, zato sem najprej šel čez vse do sedaj objavljene zapise in prečesal številne počečkane dnevnike, ki so se mi z leti nabrali na nočni omarici.
To je bil dolgotrajen in na momente zoprn proces, saj prebiranje lastnih preteklih pisnih “kreacij” neredko zahteva prav poseben nivo dobrega razpoloženja in toleriranja razumevanja.
Ko sem bil z njim proti koncu, me je oplazilo prav posebno veselje. Zaradi tega seveda, ker sem bil pač proti koncu in pa za to, ker sem takrat prvič začenjal dobivati grobo predstavo o knjižni vsebini.
“Sporočilo naše zgodbe, ki ga zaupamo svetu, ima večji pomen, kot si predstavljamo. Z njim namreč razblinimo nadležen občutek lastnih pomanjkljivosti, zmanjšamo razdiralen vpliv naše skrhane samopodobe na našo vizijo o življenju in se na ta način zdravimo, hkrati pa to zdravilno vpliva tudi na druge.“
Tako začenjam eno izmed poglavij in sedaj, ko je knjiga že skoraj nared, spoznavam, da globlje kot sem bil v procesu pisnega ustvarjanja, bolj so te zapisane besede držale …
. . .
V tem svetu ne rabimo več tekmovanja, dokazovanja, nenehnega primerjanja. V tem času več ne koristijo instant re- in po-tešitve. Obče sprejeto v tej dobi ni nujno tudi dobro …
Bolj kot kdaj koli se rabimo ravno v tem času opomniti, kaj je tisto, kar nas povezuje in ne razdvaja.
Če kdaj, se rabimo predramiti ZDAJ in spregledati, da je možnost izbire vedno nekje tu poleg – da je različica bolj preudarnega, bolj preprostega in bolj izpolnjujočega življenja na razpolago.
Če kaj, potem v teh časih rabimo tolažbo in razumevanje. Rabimo smeh, spodbudo in kanček navdiha.
Močno in iskreno upam, da boste v Neuhojeni stezici našli vsaj nekaj od naštetega, saj sem jo točno s tem namenom tudi napisal.
Izjemno vesel bom vsakega prednaročila knjige (david@neuhojenastezica.si) in vsakega razširjenega glasu o njenem skorajšnjem “rojstvu”. 🙂
Pa velika hvala vam, ker ste mi pomagali sooblikovati naslovnico … 😉