Sonce je pribijalo in v družbi prijateljev sem se po Tacnu podil na eliptičnem kolesu, kot da bi šlo za kakšno dirko…
“Hej, hej! Kaj pa imate to zaeno čudo?!”
Čeprav je bila tisti moment na sprostitveni kavi, ji čista radovednost, ki je zvesta spremljevalka njenega poklica, ni dala miru…
Mateja je namreč profesionalna fotografinja in ima oči ves čas na pecljih. Preži po novem, svežem, drugačnem in jasno, da smo s tistimi (po obliki) “izvenzemeljskimi” kolesi zanjo bili nezgrešljivi…
Stopili smo po bremzi in se ustavili. Smeh je ustvaril smeh, beseda je dala besedo in čez par minut je tudi Mateja naredila nekaj metrov na omenjeni napravi, ki v Sloveniji, kljub našemu promocijskemu trudu (“dirka” po Tacnu je bila njegov sestavni del) ni dosegla nikakršnega prodajnega uspeha, a to je že popolnoma druga zgodba…
Ključno je to, da sem jo tako spoznal. Nasmejano Matejo, radovednega in živahnega značaja, ki je začela svojo fascinantno fotografsko kariero pred več kot dvajsetimi leti (tem številkam še sama ne more verjeti…:) ), čeprav bi jo takrat tok življenja lahko odnesel v popolnoma drugi smeri…
Zaradi levkemije je namreč kar naenkrat ostala brez svojega moža, sama, z dvema malima punčkama, in se znašla na pragu težke življenjske preizkušnje. Prav lahko bi obupala, v solzah povesila glavo in očitala življenju vsa bremena, ki jih je tako kmalu in tako nenadoma naložil na njene rame.
A neuklonljiva, vztrajna in vedra Matejina duša je takratne nezavidljive življenjske okoliščine začela obravnavati s povsem drugega zornega kota. Pobrala se je, vzravnala svojo držo in nadaljevala s hobijem, za katerega jo je navdušil prav njen pokojni mož.
Kmalu je dragoceno fotografsko znanje, ki ga je od njega velikodušno prejela, začela pretapljati v pravo pravcato poklicno kariero.
Fotografski objektiv je postal njen zaveznik, uspešno je speljala prenekatere foto-projekte in na svojem področju dela postala prava mojstrica. Obiščite njeno spletno stran in vam bo takoj jasno, o čem govorim.
Danes jo poznajo vsi znani obrazi Slovenije, vendar kljub temu trdi, da jo pred novimi delovnimi podvigi še vedno spremlja strah. Strah pred tem, da svoje delo slučajno ne bi opravila tako, kot sama to najbolje zna.
“Pa tudi, če že vse narediš tako, kot se zagre,” pravi, ” še vedno ni garancije, da bo rezultat tak, kot bi si vsi želeli ali pa ti jo hudo zagode mašinerija… Lani, na primer, sem fotografirala direktorico ene od bank in, ker je gospa polno zasedena, sva se le s težavo uspeli dogovoriti za termin fotošutinga. Ko smo naposled z njim vendarle uspešno zaključili in smo se vsi zadovoljnih obrazov odpravili proti domu, pa ugotovim, da mi je kartica na fotoaparatu kompletno zablokirala…”
Resno komplikacijo je ob pomoči dobrih ljudi nekako le razrešila, a manjši občutek nezaupanja v vso obstoječo tehnologijo je v njej vseeno vzklil, zaradi katerega je pri celotnem procesu dela sedaj še toliko bolj previdna ter preudarna.
“Na potek dogodkov se nikoli ne moreš 100% pripraviti, vedno nekaj pride vmes. Lahko pa z namenom odličnega rezultata narediš vse, kar je v tvoji moči… To imaš vedno na izbiro,” še dodaja.
. . .
Mateja je redek in zanesljiv tip človeka z mehkim srcem, ki ga ni težko vzljubiti. Vedno je pripravljena pomagati, njena dobrohotna energija pa v okolici redno pušča krasen pečat.
Le okusno obloženim krožnikom ne prizanaša, po čemer jo že vsi dobro poznajo. Zvesto se drži reka, da prazna vreča ne stoji pokonci, zato na scenah, kjer se fotografira hrano in prigrizke, vselej (vljudno za)prosi (vsaj) za kakšen grižljaj. 🙂
Sicer pa, kaj bi razpravljal(i), saj neprimerno več kot besede povedo ravno fotografije, in to še posebej drži za tiste, ki uzrejo luč svetlobe preko Matejinega objektiva…
Njenega instagram in fb profila nikar ne obiščite z masko na obrazu, ker boste potem resno ostali brez sape…
Mateja, srečno, uspešno, samosvoje in ustvarjalno tudi v bodoče! 😉