38. KARANTENSKI ROJSTNI DAN

David Koprivšek

Ziher mu ne bi verjel.

Komu?

Tistemu, ki bi mi v začetku tega leta rekel, da bom svoj 38i rojstni dan “praznoval” v izolaciji. 

Vzel bi ga za hec. Itak. Kdo neki mi bo govoril, kam lahko grem in kam ne. Še tega se manjka. 

Evo. In ravno to se je zgodilo. Fotografija vse pove.

Čepimo doma, se ukvarjamo sami s sabo in/ali z družinskimi člani, razmišljamo o vsem mogočem ter se na splošno veliko sprašujemo.

Predvidevam…

Časa za refleksijo, za filozofijo in nostalgijo je kar naenkrat dovolj.

Utapljamo se v lastnih razlagah dogajanja, te pa nenehno dopolnjujemo s tistimi, ki do nas prispejo preko etra. 

In teh je ogromno, vseh sort so in vsaka nas skuša zvleči na svoj breg.

Zato se dogaja oboje.

Ni nam vseeno za situacijo, v kateri smo se znašli, a kljub temu se nam na momente glede vsega kar malo fučka.

Razen seveda zdravstvenim delavcem in vsem ostalim, ki skrbijo, švicajo in se matrajo, da nas duh ter esenca tega časa kompletno ne zbijeta po tleh.

Mmmmm. 

Kako skrivnostno je to obdobje. Kako skrivnostno šele tisto, ki čaka na nas… 

“Sem le en sam, vendar sem nekdo. Ne morem narediti vsega, a nekaj lahko naredim. In ker ne morem narediti vsega, se ne bom odrekel temu, da naredim tisto, kar lahko.”

Edward Everett Hale

To je vse, kar moramo vedeti.

Vsaka naša misel, vsako naše prizadevanje, vsako naše dejanje ali nedejanje šteje. 

Odrasli smo oz. (ta moment) odraščamo. Vemo, kaj je prav in vemo, kaj ni. Čutimo, kar je dobro in čutimo to, kar ni.

Zato, bolj kot kdajkoli prej, sta ravno sedaj čas in priložnost, da se izkažemo.

S čim?!

Z našo razsodnostjo ter z našo preudarnostjo pri tem, na kaj v življenju se bomo še naprej opirali, čemu bomo še naprej priznavali pravo vrednost in prepuščali svoje veselje, mir, svobodo.

Od tu naprej – “postkoronsko” – je vse odvisno od tega, kam bomo kot posamezniki usmerjali več svoje pozornosti in kot težkokategorni sanjač se nadejam, da bo to vendarle naš notranji svet in ohranjanje njegovega spokoja…

Ta, kot vsi začenjamo opažati, pa je dosegljiv prek enostavnih in vsaj na videz “nepomembnih” stvari v življenju.

Prva, ki mi pride na pamet, je na primer že brezskrben, ponižen ter iskren klepet s sočlovekom na manj kot meter in pol razdalje, ki v družbi krepi dobro razpoloženje, v duši pa pomirja.

Aha.

Nova Zemlja je na obzorju. 

Zbudimo se, odprimo oči in jo bomo videli.

PS: Vse, ki ste v teh dneh dobili e-sporočilo z Neuhojene Stezice (upam, da ne v “spam” mapo 😀 ), obveščam, da se je na koncu tehtnica prevesila na stran bralnega kotička v dnevni sobi. 😉 Če e-sporočila niste prejeli in ne veste točno, o čem govorim, pa dovolite, da vam ga pošljem.

. . .
Loading

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja