Sem že pisal o tem in še vedno velja:
Če se enkrat na leto ne bi sprehodil po Big Bang-u, še vedno ne bi vedel, kako v tem času zgleda modern televizijski ekran. Vse je nekam zakrivljeno in prosojno tanko, ločljivost pri tistih enormnih diagonalah pa, da te na rit vrže. Sprehajam se med tistimi zasloni s kristalno jasno sliko, oči pa imam izbuljene, saj se mi na momente zdi, da vidim subatomsko dimenzijo… Noro!
S tehnologijo, katere stranski produkt so tudi tovrstni zasloni, bi že kdo mislil, da smo kot človeštvo rešeni in da je od tu pot samo še navzgor…
Pa ni tako in vsa tista animacija na ekranih me ne zmede. Ne zamika me, da bi kaj takega ali podobnega imel doma. Televizije že vrsto let ne gledam.
Če že, potem rad berem in se potapljam v vsebino med platnicami knjig, ki me tako ali drugače najdejo – ob vsem tem pa me še vedno spremlja in nasmeje živ spomin na to, s kakšno muko sem bral včasih in s kakšnim odporom sem v osnovni šoli koval tisto eno in edino bralno značko…
A z zaključkom šolanja so prenehale veljati omejitve pri izboru bralnega gradiva, bralni okus se je (iz)oblikoval in sprva mučno početje je sčasoma prešlo v razvedrilo, pomiritev, prijetno aktivnost in naložbo v širjenje ter poglabljanje pogleda na ta svet. Kmalu sem spoznal, da mi TV vsega tega, kljub domiselnim ‘zvijačam’, ne more nuditi.
Preprosto rad imam občutek, ko se mi zazdi, da v branem tekstu “primem Resnico za roge”, se na ta način povežem s svojo pravo naravo, z najglobljimi predeli samega sebe. Kar naenkrat se znajdem onkraj že poznanega, onkraj omejitev, obdan z vso svobodo, varnostjo in mirom.
Kaj berem?
Običajno knjige, ki obravnavajo našo čustveno, mentalno in intuitivno – nevidno – plat.
Tiste knjige, ki danes postajajo zanimive celo za ljudi, ki se sicer namrščijo, ko slišijo za večdimenzionalne ravni bivanja, nesnovni svet, za pozitivno psihologijo, karmične diagnostike, razno razne psihoterapije in (bio)energetska zdravljenja, saj področje osebnostne oziroma duhovne rasti človeka z razvojem nevrologije dobiva tudi konkretno znanstveno podlago…
. . .
(E-)knjiž(n)ice, antikvariati, (e-)knjigarne, knjižni sejmi, domač bralni kotiček ali domiselna knjižna izmenjava – poti do knjig so številne in tiste nam namenjene zakladnice (spo)znanj nas vedno najdejo same od sebe. Zato res ni skrbi, da bi kakšno čtivo izpustili ali zamudili.
V naslednem zapisu ali dveh (in v naključnem vrstnem redu 🙂 ) naštejem par svojih najljubših knjig, ki govorijo o nekonvencionalnem načinu razmišljanja ter o različnih dimenzijah našega zavedanja.
Kakšno ste verjetno že prebrali, kakšno še boste, kakšno znate spregledati.
Ni pomembno.
Zakaj?
Zato, ker že prastara modrost pravi, da učitelj (velikokrat je to lahko ravno knjiga) pride vedno, ko je učenec (to smo pa mi) zanj pripravljen.
Ostanite na liniji…
