Skoči na vsebino

PRIZEMLJEN!

David Koprivšek

K pobegu od vsakodnevnih dolžnosti in opravil nam pomagajo mnogi načini sproščanja, ki pa jih vsak imenuje po svoje. Eni pravijo temu, da se odklopijo, drugi, da se regenerirajo, tretji, da so šli “na off”, četrti, da so se ga usuli osvežili in podobno. A (ne glede na končni izkupiček 🙂 ) je v vsakem od primerov namen isti. To je: VNOVIČ NAJTI. Koga? Preprosto – SAMEGA SEBE.

Lahko bi rekel, da na zgornji fotki utiram pot neuhojeni stezici, kar bi šlo fino v kontekst s tem spletnim dnevnikom, a resnica je ta, da sta bila zaradi priklopa naše soseske na javni kanalizacijski sistem pretekla dva tedna pri nas doma v znamenju lopate in krampa.

Ja, ja, vas že kar slišim… “Hahaha, OK, OK, kanalizacijo mogoče zdaj v Moravčah res že imate, ampak semaforja pa še vedno nobenega…” Kar dajte si duška, dajte. Bomo raje MOGOČE kdaj drugič o tem, pa o Donaldu in podobnih… 😀

Skratka, da ne zaidem. Ko se mi je v jarku zaradi opletanja z orodjem začel nabirati kondenz na hrbtu in je ta v obliki slanih kapljic začel maširati proti privatnim delom na jugu pregretega telesa, sem prišel na idejo, da moje početje ni nič drugega kot tisto uvodoma omenjeno sproščanje. Le da sem mu jaz nadel ime “prizemljitev”.

Bi mi do kolen v zemlji sredi ravnokar izkopanega jarka sploh lahko prišel na pamet kak drug, boljši izraz? Inspiraciji so namreč (ob žluku piva) med kopanjem bila vrata res na široko odprta, čakre pa skoraj bolje pošlihtane kot po kakšni jogi ali meditaciji. 🙂

Ajde, naj bo, malo nakladam, ampak ob koncu dneva sem bil res drug človek. Malo utrujen že mogoče, ampak drug. Misli so se umirile, nisem več razmišljal o 1000ih dnevnih nebulozah in z vsem skupaj sem bil nekako pomirjen, pa še fino je bilo videti, kaj nama je s padretom že v enem popoldnevu, z lastnimi rokami (in upognjenim križem), uspelo postoriti. Skorajda kompletna “win win” situacija…

Resda tega ne bi počel vsak dan, ta bi bila huda, ampak, vam povem, vsake toliko pa kramp in lopata res pomagata. Če smo pripravljeni kdaj pa kdaj malo stisniti zobe in se predati neudobju težaškega dela, ta na eni točki postane užitek in hkrati težkokategorni “odklop”.

Pride do situacij v življenju, ko ima prav zares tudi vrtno orodje potencial, da se z njim “prizemljimo” in da nam s tem (po domače rečeno) “reši rit”, hkrati pa temu, kar iz nje uhaja, utre pravo (kanalizacijsko) pot…

PS. Še tole: vesel bom, če mi dovolite, da vas o novostih na tej strani (vsake kvatre) obvestim. 🙂
Loading

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja