BLAŽ SLAPAR – “MORAVŠKI PICASSO”

Ga poznate? Itak.

Če že osebno ne, ste zanj ziher slišali, videli kje kakšno od njegovih božanskih slikarij ali pa vam je v oči padel kakšen logo, ki je nastal pod taktirko njegove neustavljive inspiracije. Mogoče ste celo kdaj greli klop v njegovi Slikarski šoli, ki jo je do vključno desetega šolskega leta (2018/2019) – na lokacijah Lukovice, Domžal, Trzina in Kamnika – obiskalo že kar 1235 tečajnikov!

Tip je res pravi maher in prav nič čudno ni, da se o njem že sedaj toliko razpreda. Kaj šele bo!

Če bi moral šparati z besedami (kar pa seveda ne bom!) in bi lahko uporabil le eno, bi za njegov življenjepis dejal, da je naravnost I M P R E S I V E N! Do potankosti namreč razkriva pot in razvoj pravih (slikarskih) umetnikov, med katere Blaž nedvomno sodi, hkrati pa ponuja uvid v to, kaj se da doseči, če smo za svoje talente hvaležni, do njih pozorni, preudarni in potrpežljivi.

Zaradi svoje zgovornosti bi CV že sam po sebi zadostoval za to objavo, a sem si vseeno drznil in z vprašanji malo počohal po Blaževem hiper-kreativnem umu. Zato, Blaž, hvala ti za velikodušnost pri pripravi tega zapisa in za to, da smem z njim postreči bralcem tega spletnega kotička.

“Vselej vemo katera pot je prava, a gremo redko po njej. Zakaj? Zato, ker je pretežka!”

– Al Pacino (Scent of a Woman)

Ogromno citatov sem že slišal in redko me kateri rukne tako močno, kot me je ravno tale. Blaž pravi, da je eden njegovih najljubših, nas pa (po seznanitvi z njegovim CV-jem, ki upam, da ste ga prebrali) ne sme več čuditi, zakaj je temu tako, in bi se morali raje vprašati, kako bi ga uokvirili sami in kam postavili, da nam nikdar ne bi ušel izpred oči… 

Ko sem mojstra vprašal, kdo je prepoznal njegov dar za slikanje in če se še spomni svoje prve risbe – takšne, ki ni bila le skupek “čačk” – je brez zadržkov dejal, da je prve zametke njegove likovne ustvarjalnosti prav zaprav zaznala njegova mami Vera, ki je otroške risbe tudi vestno shranjevala.

Blaž pravi: “Kar čutim med samim procesom slikarskega ustvarjanja in po njem, je izpolnitev. Izpolnitev, ki izvira iz zavedanja, da koristim to, kar mi je bilo dano. Seveda pa me vedno ob tem spremlja težnja po še boljšem, še inovativnejšem, še bolj zanimivem. Prav zaprav nikoli ne izklopim razmišljanja o umetnosti oziroma o tem, kako bi lahko rešil kakšen likovni problem, kako oblikoval plakat ali predstavil znanje svojim učencem. Ves čas premlevam o kompozicijah in o tem, kako bi lahko dovršil določen projekt. Še kadar se s kom pogovarjam, se zalotim, kako tiho razmišljam o oblikovanju kakšnega logotipa.”

Sem vam rekel, da je edinstven primer neustavljive inspiracije in hiper-aktivnega uma!?

Ampak. Življenje ni potica in tudi Blaž je samo človek. Odkrito prizna, kako se je na neki točki težko sprijaznil z dejstvom, da bo moral za napredovanje pri svoji ustvarjalnosti porabiti še ogromno ogromno časa in se ob tem spominja, da je imel v času študija štiri naročila risb “Zgornjih Kosez”, za 4 različne rojstne dneve. Za prvo od risbo je porabil 2 tedna, za četrto 3 mesece – med nastajanjem vseh štirih je bilo šest let razmika! Med srednješolskim študijem je skoraj popolnoma izgubil voljo do ustvarjanja, ko je šokiran ugotovil, da bo njegov hobi moral prerasti v vsakodnevno delo…

K sreči se to ni zgodilo. Na faksu je dozorel (za magistrsko delo celo prejel Nagrado Akademije za likovno umetnost in oblikovanje za posebne umetniške dosežke) in dokončno spregledal, da ga nič na svetu ne veseli tako kot slikarsko ustvarjanje.

Zavihal je rokave, pljunil v čopič (je to sploh izraz?) in začel delati med 8 in 14 ur na dan, včasih celo več. Študij je bil uspešen, naročila so začela deževati in po tihem, a pogumno, je začel razmišljati o svoji slikarski šoli. V tem času je tudi dokončno spoznal, da mu leži oblikovanje logotipov, da zna bistvo ujeti na preprost način in najti določen “spektakel” v plakatih ter da prepričljivo ujame realnost v risbah in na slikah.

“Imel sem primer, ko mi je naročnik prinesel risbo nazaj, ker se mu je zdelo, da sem ga prenesel okoli. Češ, da sem dal v okvir fotografijo namesto risbe. Predlagal sem mu, da risbo odpreva iz okvirja, razmaževa pastel in bo to to. Samo obrnil se je in odšel. Še danes ne vem, če mi je verjel…”

“Bi mu vi verjeli?”

Na vprašanje, kakšen motiv v zvezi s svojim ustvarjanjem ima sedaj in kakšna je njegova vizija za prihodnost, je dejal: “Motiv je ogromen in trenutno se mi zdi, da sem na vrhuncu svojega življenja. Moj delavnik je od sedmih zjutraj do dveh popoldne, ko delam za raznovrstne naročnike, popoldanski termini so rezervirani za poučevanje.

Doma sem okoli pol devetih, nato pa pogosto od devetih naprej postorim kakšno stvar še za kak drug projekt. Vsaj za vikende poskušam biti malo frej.

Prosti čas namenim družini in filmom. Sem vesel, da jih rada gleda tudi žena Erika, tako, da nama tem za pogovore nikoli ne zmanjka. Vsak film, ki si ga ogledam si zapišem in ocenim. Vsako leto 1. januarja pa si označim pri kateri številki sem ostal. Trenutno sem pri številki 5385 ogledanih filmov.”

Stanley Kubrick, 2007, plakat, ALUO, mentor: Eduard Čehovin, izr. prof. :

Poleg tega, da ga delo izpolnjuje, Blaž priznava, da zanj ustvarjanje predstavlja tudi očiščevalen proces, s pomočjo katerega se lažje sooči s svojimi (še obstoječimi) strahovi, občutki tesnobe, s svojimi skrbmi ter jim sproti odvzema prekomerno težo ali pomembnost. Na ta način razbremenjen svoji kreativnosti pušča prosto pot in uresničuje svojo srčno željo, da bi bil njegov pečat v tem svetu (soustvarjanja) karseda lep.

V zadnjem času ga zelo zanima risanje portretov, človeškega telesa ter živalskega sveta. Temu primerno ima v planu številne ustvarjalne načrte, za katere si bo prizadeval, da jih uresniči v kar največji meri, tako kot si prizadeva, da ugodi številnim naročnikom njegovih del.

“Sem tak, da bi rad ustregel vsem,” pravi, “a več kot delati ne morem.”

Kaj pa vem, Blaž, če je to res, saj si, kljub svojemu noro zabezecanemu vsakdanu, uspel uslišati vsem mojim (nadležnim) prošnjam glede tega zapisa in se hkrati strinjal, da z njim popestrim vsebino svoje prve knjige, ki je ta moment v nastajanju. Še več, kot pravi profesionalec, si postregel celo z “bonus materialom”, ki ga za zabavo in za dodaten navdih, prilagam čisto za konec. Koga pa ne zanimajo anekdote, spodrsljaji in smešne štorije? 🙂 Mene je še posebej spravila v smeh ta’ zadnja…(in da ti kar takoj odgovorim: pozorno od tebe, a kar pozabi na “challenge” 🙂 – rad bi ušel vsaj kakšni blamaži!!! :D)

Blaž, bodi in ostani legenda ter še naprej navdušuj s hojo po svoji “(ne)uhojeni stezici”… 😉

Hvala ti za vse! 🙂

BONUS MATERIAL 🙂 :

Štorija no. 1: “V osnovni šoli sem imel veliko dela z risanjem v spominske knjige. Potem se je celo dogajalo, da mi je začel brat Aleš nositi knjige, saj so ga prosili, da jaz kaj narišem. Ko sem imel tega že malo dovolj, sem mu rekel, da naj sprejema spominske knjige samo od punc, ki so mu všeč, da bo imel vsaj kako bonus piko pri njih, če ne že kaj drugega. No, na prvem zmenku z mojo ženo pa ugotovim, da ima ona tudi spominsko knjigo, v kateri je bila moja risba. Zgleda, da je Aleš za oba nabiral pike…”

Štorija no. 2: “Neko nedeljo sem se trudil z risanjem Rambota. Telo je šlo hitro, obraz mi pa nikakor ni ratal. Poradiral sem tolikokrat, da sem že bil prav nestrpen. Ko sem mogel k deseti maši, sem mami rekel, da če mi tisti čas, ko me ni, samo malo narahlo skicira obraz in da bom potem že jaz sfiniširal. Ko sem prišel domov, me je od smeha skoraj pobralo, saj je mami vnesla vse svoje znanje, z katerega pa nisem vedel, koliko (malo) ga zares je… Še danes jo na to spominjam in tistikrat je bilo tudi zadnjič, da sem kdaj pustil komu kaj početi v zvezi z mojimi izdelki.” 

Štorija no. 3: “Pri svojem prvem naročilu na domu, naj bi naslikal harmoniko. Da sem imel ravne črte, sem jih obrobil z lepilnim trakom in ko sem sliko končal, sem trak odlepil. Trak je bil tako močan, da je pol stene padlo dol. Katastrofa! Rekel sem si: “Evo, slikarske kariere je konec!” K sreči je bil naročnik zelo razumevajoč in je steno pokital, jaz sem pa vse skupaj naredil še enkrat. In je šlo :).”

Štorija no. 4: “V osmem razredu sem bil pri slovenščini med oceno 4 in 5 in dva sva bila vprašana za zaključeno petko. Sicer sem bil tako ali tako že odličen, ampak na prigovarjanje mami sem vseeno probal. Sošolec je blestel, jaz malo manj. In seveda, on je dobil petko, pri meni pa ni šlo tako gladko, kar se še v živo spomnim. Učiteljica je slonela nad redovalnico in razmišljala, kaj naj naredi z mojim pomanjkljivim znanjem… Ne vem, kaj vse ji je takrat rojilo po glavi, a dejstvo je, da se me je na koncu vendarle usmilila in dobil sem zaključeno pet, potem pa med šolanjem srednje šole ugotovim, da je bilo potrebno za vpis 144,5 točk. Jaz sem jih imel 145. Če takrat ne bi dobil tiste petke, ne bi prišel na želeno šolo in danes verjetno tudi tega intervjuja ne bi bilo. Life REALLY is a game!” 

Štorija no. 5: “Tega, David, seveda ne veš, ampak enkrat mi je med osnovno šolo Franci Peterka (Kvadla) rekel, da ti tud ful dobro rišeš in da jaz nikoli ne bi znal tako narisati kot ti – mislim, da je bil motiv kozolec. Očitno me je zezal, ampak moja tekmovalna narava, me je premagala in sem samo za Francija narisal isti motiv, kot si ga ti, samo zato, da mu dokažem, da se moti in da znam lepše risati. Sicer je potem rekel, da se je samo zafrkaval, in da je pač rabil risbo kozolca za predmet geografije. :))). Je pa res, da nikoli ni rekel, kdo je bolje narisal… 🙂 Tako, da, “challenge” je še vedno odprt. ;)”

. . .