Kmalu bo pol leta, odkar nas je zapustil. Bolezen ga je v zelo kratkem času izčrpala in nanj položila strašansko breme, ki ga sredi lanskega poletja ni mogel več prenašati, a je v času pred svojim slovesom kljub neizmerni iztrošenosti bil odprt ter pripravljen za pogovore.
Obdan z najožjimi družinskimi člani je toplo sprejemal obiske starih znancev, prijateljev, nekdanjih sodelavcev, svojih ribiških prijateljev, širšega sorodstva in ostalih. Ob posameznih priložnostih sem naredil par korakov, saj smo sosedje s skupnim dvoriščem, ter ga šel pozdravit tudi sam.
Ko sem vstopil v njegovo sobo, se je vedno potrudil, da je vstal, me pozdravil in objel. Nato je položil svoje shirano telo v posteljo in vsake toliko v lavor na strani izpljuval slino, ki se mu je v požiralniku zaraščenim s tumorji ves čas nabirala. Usedel sem se ob njegove koščene noge in preden so v prostoru zadonele najine prve besede, sva običajno nekaj časa drug drugemu zrla v orošene oči.
Očitno je bilo, da bolezen raka Božidarju ne bo prizanesla in da bo kmalu zahtevala njegovo vdajo, a iz srečanj sem razbral, da moj sosed, prijatelj in žlahtnik s tega sveta ne bo šel poražen, saj je v svojih zadnjih mesecih tuzemskega življenja poglobil ter razširil zavedanje o svojem obstoju do ravni, ki je večini živečih popolnoma tuja.
Dnevna soba, kjer se je v obdobju bolezni zadrževal, je bila zapolnjena z nekakšno mističnostjo, v kateri se je izgubil vsak občutek za prostor in čas ter z njima vsakršna sled o običajnih dnevnih skrbeh. Ozračje je prežemala neokrnjena prisotnost, ki pretvarjanju in sprenevedanju ni nudila nikakršnega zavetja, na široko pa je odpirala vrata druženju človeških duš.
Zahvaljujoč Božidarju – njegovi volji, pogumu, ponižnosti in človečnosti – se je v nas vseh, ki smo mu tisti čas stali ob strani, začelo vnovično prebujanje spoznanja, da premalokrat upočasnimo svoj ritem življenja, se umirimo in zadihamo ter na ta način zaznamo mnogotere priložnosti, ki lahko resnično obogatijo našo življenjsko pot.
Medtem ko vsi hitimo, da bi ujeli dan še pred nočjo, ter imamo ves čas v glavi le “pomembne” stvari, minevajo dnevi, tedni in leta, ki kričijo po naši vedrini, sproščenosti, entuziazmu in zaupanju v to, da bo življenje za nas primerno poskrbelo.
Čeprav imamo z njo vsi ves čas toliko opravka, nas kulisa tega sveta ne sme več tako močno zavajati. Namesto njej, raje prisluhnimo našim globljim ravnem bivanja. Torej tistim razsežnostim našega obstoja, ki poganjajo ta svet “akcije-reakcije” in se vselej nahajajo onkraj občutka tesnobe, večne zaskrbljenosti in prirojenih strahov.
Z Božidarjem sva se vedno dobro ujela in, ker imam sam dve levi roki, mi je pri marsikateri praktični stvari rad pristopil na pomoč, njegovi nasveti pa so vedno delovali. Poleg tega, da je bil moj sosed, prijatelj in žlahtnik, je bil torej tudi moj učitelj.
Ko ga sedaj obiščem v mislih ali pa na njegovem grobu, me zopet uči. To pot o spoznanju, da so nam minute, ure in dnevi prav zares šteti, in da je eno in edino pomembno vprašanje ob vstopu v novo leto prav zaprav: “Koliko se v življenju upravičeno obremenjujemo in s čim?”
Naj nas vse skupaj to vprašanje počoha po ramenih in nas predrami, da se zbudimo iz dolgega sna. Naj to vprašanje omogoči srcu, da končno preglasi razum. Kdo ve, mogoče se v iskanju odgovora intelektualne razlage o naši identiteti ter vlogi na tem svetu krepko zamajejo in ju bomo z veseljem začeli graditi na novo. Brez strahu in iz srca. Prvič in za vselej. Brez odlašanja in čakanja…
. . .
Božo, iskrena hvala ti za vse. Počivaj v miru in se vidiva.
Pa res hvala, da si me po vsem tem odlašanju spravil k pisanju knjige. Če bo vse po sreči, bo luč kaj kmalu ogledala! 😉