Do kosti si premražen, sestradan, žejen in ne pomniš več, kdaj si se nazadnje okopal v topli vodi, medtem ko sklonjene glave hitiš preko ceste, srce pa ti neusmiljeno razbija od strahu, saj ne veš koliko ur, dni, tednov je tebi in tvojim najdražjim sploh še namenjeno ter kakšna prihodnost te čaka.
PAZI SNAJPER!
Ta napis je prvo in zadnje, na kar si pozoren in v solzah hrepeniš po času, ko ne bo več potreben ter bo za vedno odstranjen…
V istem obdobju skupina neutrudnih, požrtvovalnih ter neustrašnih ljudi koplje tunel. Koplje ga brez strojev in dodatne tehnološke pomoči. Le z žuljavimi rokami, ki jim daje oporo boleče in iztrošeno telo.
Po dobrih štirih mesecih jim vendarle uspe. Izkopljejo slab kilometer dolg predor, ki vodi na prostost, stran od opustošenja, mirnejšemu življenju naproti.
TUNEL SPASA.
Slišiš zanj. Veš, da obstaja. In ne glede na to, kako daleč od tebe se nahaja, ga želiš doseči, vanj stopiti in mu dati možnost, da tebi in tvojim najdražjim reši življenje…
Ihtiš, moliš, se prepustiš usodi ter oddideš na verjetno pot osvoboditve, saj je upanje tisto, ki poslednje umira…
. . .
Na ta način sem se pretekli vikend preživet v Sarajevu vživljal v zgodbe ljudi, ki so tamkaj preživljali peklenske vojne čase, bil ob vsem videnem globoko ganjen, a hkrati spodbujen, da življenje, ki mi ga je dano živeti, še veliko bolje cenim, sem zanj še bolj hvaležen ter vesel.